Doma je sedel Pušnik na razgrnjeno posteljo, uprl ob kolena komolce in položil v dlani glavo, gledal enakomerno predse v temo in se nenadoma razveselil zavesti, da še ni star več kakor trideset let. Čudni bolnik, njegova lepa žena, svit kavarniških luči, vse se mu je pletlo pred očmi in čez vse to je plavalo veselje, da še ni star več kakor trideset let. Kaj bo še učakal, kaj bo še učakal?