lepa (701-800)

da je pijan. Poleg njega je ležala prevrnjena	lepa,	pisana steklena posoda.Samo velikaši so zmogli	A
zasmejalo, ko je pomislil na Tunjuševo jezo in na	lepa	darila, katera jima nakloni Epafrodit.Nekaj	A
Kvadriga* se je ustavila pred njimi.	Lepa	damaščanska preproga, obešena za senco čez voz	A
pohote pot skozi areno preko stopnic do prestola.	Lepa	je bilá, ne velika, pa života, da bi se ga razveselil	A
besede, ki mu jih je izpregovorila neznana,	lepa	kakor gorska vila.Njegovo srce pa je objela	A
ljubezni polne, kakor bi v Ireninih očeh ležala vsa	lepa	njegova domovina, kakor bi iz njenega glasu	A
vesla pod mišičastimi rokami grških mornarjev in	lepa	ladjica je naglo zavila iz Marmarskega morjá	A
njegovi pesmi o tihem klasju, po katerem hodi	lepa	Devana.Toda tukaj, sredi tiranske družbe, kjer	A
pogledala strupeno prek rame silno gizdava, pa malo	lepa	družica tankega častnika na Ireno in rekla:	A
zrle njene oči, v katerih biva, in živi vsa	lepa	domovina Slovenov.« »Beri torej in česar ne	A
velela, kdaj bi Irena, jasna dvorjanica ‒ nebeško	lepa	je, gospod ‒ poslala list semkaj v tvojo vilo	A
Zaupaj!« Čez nekaj minut je zdrsela	lepa	šajka po morski gladini.S krepkimi udarci jo	A
smejal, ko so izginili skozi vrata. »Haha,	lepa	Teodora, kako ti bo ob duši, ko zveš, koliko	A
Ljudi je prignala radovednost, kako utone	lepa	barčica in pokoplje samomorilca. Osvobojeni	A
ljubezni do svojih ti je menda izpila tista	lepa	dvorjanica, tista mehka podlasica.Ali naj ta	A
prišla je kakor dih z belega citronovega cveta	lepa	sužnja Melita. Azbad ji je mignil z roko.Sužnja	A
In še pismo mi daš. Hvala	lepa!	Bom vsaj brez skrbi ropal!	A
postavil ob kamnitni plošči, za katero je stal, dva	lepa	bronasta svetilnika.Veselo je migotal na njih	A
In kaj nam zmaga brez Tunjuševe glave!	Lepa	radost Svarunova, če mu vrnemo mrtvo hčer!«	A
skritih oglih krog pretorija. Opoldne je obstala	lepa	dvokolnica pred vrati.Za njo je prijezdila tretjina	A
Propontidi, se mu ni zdela še nobena noč tako	lepa,	nikdar se mu niso približale zvezde tako nizko	A
spominjala se je svoje mladosti, ko je kot	lepa	hišna bojevala toliko bojev s priliznjeno lažjo	A
na vrata nalepi list: ‘ Tu pridna in dobra in	lepa	deklica.Koj oddati.	A
Ampak Smrekarica mi je razodela: - Ali je	lepa	vaša hči!To ni za službo!	A
bajtarski otrok kravico. Kakor je bila pokrajina	lepa	in čudovita v jesenskem miru, se je Alena kar	A
ubijale me, ko imamo šole že preko grla, no, hvala	lepa	za take načrte.In zastonj povrhu!	A
mogle razodeti. V tem hipu ni bila več mlada in	lepa	deklica. Nenadoma se je dvignila pred	A
Iskreno sočutje!« »Hvala	lepa!	Preprijazni ste!	A
stvari, češ da je za vse odgovoren sam.« »Hvala	lepa	za trud, gospod Brest.Verujte mi, da je zame	A
Žena je odšla z Viktorjem v spalnico. »	Lepa	reč, da se potepate tako dolgo,« je odgovoril	A
ti jo blagoslovi, moj dobri otrok!« »Hvala	lepa,	ljuba mati!« Obe sta se zasmejali.	A
po kožuščku, izza katerega je gledala njena	lepa	glava kakor roža iz temnega grma. »Le	A
se ni še nihče do sita najedel.« »Mm, kakšna	lepa	proza!« je ugovarjala Marijanica in pripovedovala	A
židane volje in pomikal kozarec sosedu. »Ta bo	lepa,	Štupar, če se vaša učiteljica tako zbega, da	A
»Pred teboj!« »A, reci ji,	lepa	hvala za tako skrb!Kaj se meni ta eksaltirana	A
blazino zadnji prihranek in mu ga dala. »Hvala	lepa,	mati!Zbogom!«	A
Brestovem odhodu. »No, Alenčica, kraljica	lepa	ogrska, kaj si storila svojemu Matjažu, da je	A
Sedite pa mi povejte; saj sva si rojaka!« »Hvala	lepa,	gospod!Sedel bom, nič se ne bojte, zakaj čist	A
čist in takrat bi bil rekel Silvester: Hvala	lepa,	gospod in bi ne bil sedel in ne pripovedoval	A
Ha, ha, ha, molil? Ta je	lepa!	Najprej kradeš, potem pa moliš, da ti bo Bog	A
še ni bila ranjena in ne more nikoli biti. »	Lepa	je ta ljubezen in občudovanja vredna.Kje je	A
brata, poroka, svatba - vse je bila ena sama	lepa	pravljica. Hipoma ga je vrglo kvišku	A
Zadnja je sedla nevesta.	Lepa	in nič prešerna se je sukala med svati in imela	A
se, ali ji je hudo, ker ni več tako mlada in	lepa	kot prej, pa zakaj se ne upre - kje piše, da	A
obraz. Na prvi pogled ne bi nihče rekel, da je	lepa,	toda če si jo dlje gledal, je postajala iz hipa	A
odvrnila Tinka in se zasmejala. Mislila sem, da je	lepa.	Imela je vesele temne oči, tenke, brezhibno zarisane	A
približa ženska kakor jaz, lahkotna in vesela,	lepa	in mlada.Za roko vodi deklico, staro morda tri	A
Jaz sem videla, kako je ušla." "Joj, pa tako	lepa	črna mucka je bila!" je vekal Nejc."Zakaj si	A
marsikatero in tudi tisto noč že kar boleče	lepa,	ga je vselej potegnil sajasti, brezbrižni, zaspani	A
nemalo podplatov. Mlada Meta res ni bila, niti ne	lepa,	toda pod rebrijo je imela vegasto kočo, seženj	A
ki ni bila nikoli ne dovolj velika, ne dovolj	lepa,	ne dovolj pametna, ne dovolj odlična v šoli	A
ozrla se je k meni in se mi nasmehnila. Kako	lepa	je ta ruta ... Rute!	A
odtenek, na katerem so bila bela oblačila posebna	lepa.	Rob krila, izrez na bluzi in konec njenega zvončasto	A
Veroniko je obšla tesnoba. »Ker si	lepa	... pametna ... in, upam, tudi zvesta,« je z nekakšnim	A
Veronika se je zazrla v gostiteljico. ' Kako	lepa	je!' jo je preblisnilo že prvi hip. 'Kako posebna	A
Veronika se je nasmehnila. »Dober večer, in hvala	lepa,	« je rekla z mehkim, tihim glasom, ki ga je zvabila	A
bom jaz odpeljal domov.« »Res ni treba, hvala	lepa.	Samo trenutna slabost me je obšla.	A
»Izvolite naprej.« »Hvala	lepa.	« ‘Čedna.	A
imate še eno denarnico.« »Oh, saj res, hvala	lepa!	« »Na svidenje.« -	A
»Usediva se. Poglej, kakšna	lepa	senca je tukaj pod kostanji!« »Tu ni kostanjev	A
zapacano obleko, ki je morala biti nekdaj draga in	lepa.	Robček v žepku.	A
potegnila k sebi in položila roko nanjo. »Hvala	lepa,	teta Rozi,« je rekla, »kako prijazno od tebe	A
nate? Ki se zate oblačim v belo svilo, da sem	lepa,	in obuvam v mehko usnje, da me noge same nesejo	A
»Dosti je tega!« »	Lepa	reč!Bomo zdaj že bežali pred puncami?«	A
se je nehote glasno začudila Olga. »Tista	lepa	natakarica?« Tine ni nič odgovoril.	A
prvi pogled bi vsakdo rekel, da ta ženska ni	lepa,	in vendar je bila ena izmed tistih, ki so za	A
In ponosen na njeno lepoto. Tako	lepa	je bila Lina, pri dvajsetih, da so jo gledali	A
glavi, da bom imel tebe. Vedel sem, da boš	lepa	in da boš moja, a nisem vedel, da boš takšna	A
nazadnje skupna vsota, k temu še obresti.	Lepa	vsotica, he, he!« »Goljufija, goljufija	A
naproti ... Bolna žena je težko zahropla, in	lepa,	predraga slika je hitro izginila.Čisto počasi	A
kakor meni,« je govoril Gradnik. »Vzorno ženo,	lepa	in pridna otroka in ... in takšno domačijo, takšno	A
svoja otroka ljubite le zaradi tega, ker sta	lepa,	pridna in nadarjena. Vidite, Gradnik, tako je	A
Vse poskusim ...« »Beli dvor je	lepa	domačija,« je svaril učitelj, »v neki meri pa	A
zvedel, da spita kljub grdemu razsajanju. »Ni	lepa	navada, ne,« je menila teta, »a kaj hočete,	A
grehe in prizadete krivice. Dolina je opojno	lepa!	Kakor na dlani se razgrinja pred teboj tja do	A
trije, stari grof in njegova sinova, oba prav	lepa,	vesela in priljudna fanta.Posebno mlajšega,	A
obešala perilo, mladi grof pa ji je pomagal.	Lepa	mladca sta se ves čas med delom šalila in se	A
To se bodo teta čudili ...«	Lepa	Ana prime dečka za roko.Ob njenem dotiku se	A
sestrico Polonico!« »Z Bogom, gospod grof in hvala	lepa	za vse!« je odzdravil deček raztreseno, kajti	A
Jaz bi dejal, da ne. Če je pot vseskozi tako	lepa,	vrvi sploh ne potrebujeva.« »Dobro,	A
sijajem, ki polzi iz širokih rokavov njene obleke,	lepa,	a še vedno smrtnobleda, polna mile in vdane	A
Kapelina skrivnost ... Pri kapeli je izginila	lepa	Ana ...« S tihim glasom je izrekla misel	A
tolikokrat slišal, kako je izginila njegova	lepa	zaročenka ter mi je v spominu skoraj vsaka podrobnost	A
»K našim moram.	Lepa	hvala za cvetje!Lahko noč!«	A
Pred hišo je, Beli dvor vidi! Kako pravljično	lepa	je kotlina, v kateri kraljuje ponosno poslopje	A
Zanimivo, kajne Vida?	Lepa	stvar, vrtnarstvo!« Ob neprikritem omalovaž	A
Sama!	Lepa	kot vedno, o ne, mnogo lepša!Deklica njegovih	A
najučinkovitejša vaba za kupce ni bila niti	lepa	stojnica niti letaki in oglasi v časopisih	A
namršenimi obrvmi in skrivaj pogledal Vido. - Kako je	lepa,	čeprav nekoliko bledejša kot ponavadi ...Predse	A
»Pa kaj še! Hvala	lepa	za vaš nasvet, a za navadnega učitelja je moja	A
potegnil na balkon in z zvonkim glasom zapel: »	Lepa	naša domovina...« Klobuki so poleteli	A
A tako?« je menil tujec zateglo. »Nu, hvala	lepa!	« Ne da bi bil še nadalje izpraševal	A
odprla vrata, skozi katera jim je prišla naproti	lepa	mlada žena. Z obema rokama je nosila velik pladenj	A
je poigraval po pozlačenih okvirih, obžarjal	lepa	obraza in jima vtiskal značaj spoštljive ljubkosti	A
Samo eno še rečem: Bog vas živi in hvala vam	lepa!	Svojo glavno zdravico pa moram prihraniti za	A
Glej, glej! Kaj pa tista	lepa	rjavka?Kaj pa tista rjavka?“	A
”Tvoja, Jokec, tvoja! Tista	lepa	okrogla rjavka!Takega vimena še nisem videl	A
stopil v vežo, ga je spreletela nenadoma zelo	lepa	misel. ”Če bi tak brezbožnež ne bil in če	A
zares ... zelo prijetno!“ Misel je bila tako	lepa,	da se ji je vdal s sladkim veseljem.Sedel je	A
nato pa je izpregovoril zamišljen. ”Res je	lepa	skrinja!“ ”Tudi hiša ni napačna!“	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani