Še niže se je sklonil njen život, še težji je bil križ na njenih ramah. Morda so se bili oglasili od daleč zvonki spomini na tisto življenje, ki je bilo in ki ga ne bo nikoli več, ki je samo še pol resnica pol že lepa in neverjetna bajka; ob spominih je zakljuvalo kesanje v starem srcu in križ je zarezal globlje v razranjeno ramo.
Popotnik je šel dalje in strah ga je bilo; kakor je človeka strah na pokopališču opolnoči in če sije mesec še tako svetlo.