Živel je nekdaj kakor v omotici in ko se je vzdramil, je videl, da se je postaral in da je veliko izgubil, veliko zapravil. Lepa spomlad je bila zunaj, on pa jo je prepil, prespal;, in zdaj se je sonce že nagnilo, prišel je prepozno, jesen je bila zunaj...
Strah ga je bilo tistih noči, ko je prepil in prespal lepo spomlad.