Govoril je s tujim, neodločnim glasom, Hanci so se zdele njegove besede hladne, skoro zlovoljne in ni ji bilo laže pri srcu ... Komaj se je dalo misliti, ni se dalo izreči, kar je bilo globoko skrito; ali stalo je med njima, hodilo je z njima vso pot. Roke so bile mrzle in samo iz strahu se niso ločile, da bi se tudi koraki ne ločili za zmerom; v hladnem slovesu, brez besede ...