komaj (2.001-2.100)

bil zatisnil oči ter se obrnil k steni. Ali	komaj	je zaprla duri, je planil kvišku ter vrgel odejo	A
on sam je bil ves drugi, še v ogledalu bi se	komaj	spoznal. Umival in oblačil se je brez šuma	A
menoj!“ In vse, kar je mislil in rekel, je	komaj	občutila njegova duša; bežne pene nad črnim	A
”Zdaj je šel; vrag z njim!“	Komaj	minuto pozneje je prišla k njemu, šumeča, vsa	A
črni stvor, ki je ležal nepremično na tleh,	komaj	podoben človeškemu telesu. Ne hropenja ni bilo	A
reči!‘ - sem si mislila. ‚Ubogi plešec je bil	komaj	ženin, pa je že vdovec!‘- Ko je bilo vse tisto	A
dolgi hoji, srce je bilo potrto in žalostno.	Komaj	se je danilo, je bila hiša že polna nemira;	A
In temu je imé Artur!“ je pomislila Milena s	komaj	pritajenim smehom.- V njenega srca najgloblji	A
moje, in úči se, kaj je laž: pred tremi urami	komaj	je bila prisegla zvestobo na desno stran, pa	A
rumeno jesensko listje ter se spuščalo počasi,	komaj	slišno od veje do veje.V takih zgodnjih jesenskih	A
ustnicami v roke, ki so se branile plaho in	komaj	zavedno. ”Ne!	A
bilo vse tiho, tišje nego v cerkvi, da si je	komaj	srce upalo utripati.Koraka ni bilo slišati nobenega	A
Milan je šel mimo in se je rahlo nasmehnil,	komaj	v kotu ustnic. ”No, tebi se res mudi na ples	A
ne smem!“ je odgovorila tako tiho, da jo je	komaj	razumel. Šlo mu je na smeh, ko si je ogledoval	A
Mraz mu je v tujini, mraz človeku sirotnemu. Še	komaj	da je bil izpraznil krožnik in čašo, se je do	A
seboj. Tiste čase je študiral brez nehanja,	komaj	da se je ganil na cesto.Zatopil se je bil v	A
mizo, ob ugašajoči svetilki, ihteč, trepetajoč.	Komaj	se je bil dodobrega predramil, so mu prinesli	A
ter je stopila doli. Jezero se ni zgenilo,	komaj	da so si naskrivaj pomežiknile zvezde v njem	A
šepečeta si besede, ki bi jih nebeške zvezde same	komaj	razumele.Sveti se dvoje belih obrazov, od večne	A
Križanega. Gomile so bile splahnele, da jih je bilo	komaj	razločiti, razori med njimi so bili čudno vijugasti	A
težkega v preteklosti, je zatonilo za daljne gore,	komaj	da je ostal spomin.Zdelo se mu je, da je prvikrat	A
Kakor gredo leta, tako gredo obrazi v daljavo;	komaj	še, da jih človek skozi meglo vidi ...Spoznala	A
svidenje!“ Segla sta si v roko rahlo in hladno,	komaj	da sta si pogledala v oči.-	A
je bilo ... ob zadnji! Saj ni čudno, da se je	komaj	doteknila mojih prstov in da je bil njen obraz	A
iz kamna izklesan! ... Tako govore petošolci -	komaj	ugleda žensko lice, se razjoka sam nad svojimi	A
šumečim žitnim poljem, proti sončni strani;	komaj	se časih noga dotakne visokega klasa.In zdi	A
- Zjutraj, ko se je	komaj	šele belilo od vzhoda, je čakal voz pred verando	A
Kako bi drugače! ... Vstala še ni, saj je	komaj	sedem!In sinoči ...“ Jošt ni poslušal; odpahnil	A
je bolela, delal je brez misli, brez veselja,	komaj	da je gledal.Ob takih dneh je slikal pokrajine	A
njegovem srcu resnične bolesti, pol samoljubne,	komaj	zavedne hinavščine.Še v solzah je mislil na	A
tako lepimi in modrimi besedami, da sem jih	komaj	razumela ... zato da nisi umetnik, ker nisi čist	A
delavnici, ni govoril ne z nevesto, ne s prijatelji,	komaj,	da je slišal časih iz sosednje izbe smeh in	A
zdaj si moj! ... Kako hitro se mrači; sonce je	komaj	še za ped nad goro ...Ali je prihajala ob takem	A
In ne več njen!“ ”Ne več njen!“ je šepetal	komaj	z ustnicami. Mira se je bila naslonila ob	A
spominjam zdaj, ko se poslavljam od poslednje.	Komaj	da si upam še pogledati na mizo, na stol, na	A
obraz vidim in na njem smehljaj, še rosen od	komaj	posušenihsolz.Mladost je sloka in bela vstala	A
zapade sneg ...“ Jokcu se je stisnilo srce;	komaj	je še razločil njen beli obraz in zdel se mu	A
duri, spravil je ključ pod prag in je šel.	Komaj	je stopil na cesto, so bile njegove misli bolj	A
večerna svetloba in ga ni razsvetlila. Jokec je	komaj	razločeval obraze svojih tovarišev. ”Čemu	A
in tudi njegove besede, prej obupa, kesanja,	komaj	prikritega gorja polne, so se glasile veliko	A
bil tako žalosten, ko se je vračal z vrta.	Komaj	je dovršil Jokec svojo povest, so se odprle	A
tako blizu sinoči, zdaj že tako daleč, da so	komaj	videle oči njeno poslednjo zarjo ... Spomladi	A
se nikamor; saj si še tako mlad; saj ti brki	komaj	poganjajo. Ali veš, zakaj je moralo biti, da	A
telo, ki ga je objemal. Ležal je na zofi in	komaj	je še mislil na čudno novico, ki mu jo je bila	A
stran 174 . / ”Tako majhen si še, Jokec, in	komaj	veš, da je danes Velika nedelja!“ ”Vem, Tinka	A
Natanko je vedel Jokec, kaj bi z njimi in	komaj	je izpregovoril besedo, si je zaželel pisanih	A
178 . / ”Tako gosposko je tukaj, tako sveto;	komaj	da si upam stopiti na pesek, ki je ves bel.	A
blagodišečo meglo, ki se je vila okoli oltarja, in	komaj	je stopil vanjo, se je razmeknila in je izginila	A
očmi se mu je bleščalo, noge so se mu tresle in	komaj	je držal v rokah težke mašne bukve.Mahoma je	A
njegov obraz!“ Mislil je in žalosten je bil in	komaj	je še verjel svojemu upanju. ”Neroda!“ je	A
In Jokec je bral -- dolga pisma, lepe besede,	komaj	polrazumljive.Toliko je vedel Jokec, da je Tinka	A
v tistih lepih pismih!“ Jokal je, slišal je	komaj	njen glas. ”Še včeraj te je pozdravljal,	A
Tinka je gledala s široko odprtimi očmi in je	komaj	še razločevala sence v meglenem polumraku.Njene	A
prestopim prag, si oddahne srce in je mirnejše;	komaj	če zaihti.Moj kabinet je moj prijatelj in moja	A
dušilo, oči so mu bile zastrte in so videle	komaj	še pol lepote, ki se je razprostirala globoko	A
Ali je bil dolgo v Zapolju?“ ”Ni bil, dolgo,	komaj	leto dni.Šel je kar čez noč.	A
”Nikoli. Poznam jo	komaj.	“ Njen nasmešek je bil še bolj vesel in nekoliko	A
zapazil prvikrat na njenih ustnicah tisti tihi,	komaj	vidni, prezirljivi in nezaupni nasmešek, ki	A
gorela dremotna svetilka, razsvetljevala je	komaj	ozek kolobar ob cesti.Pot je bila lužasta in	A
govoriš na prižnici? In da je zato, ker bere	komaj	molitvenike in ker med pridigo spi, ali pa kadi	A
njenega obraza je kipelo sočno življenje in	komaj	da se je poznala senca Blatnega dola na prepolnih	A
pomaga, če jo podim stran? Ozmerja me in še	komaj,	da bi jaz ne moral iz farovža!- Je pa že spet	A
Zato bom prihajal pogostokrat sem ...“	Komaj	je izpregovoril, ga je bilo sram besed; ona	A
Takrat je legla na njegovo srce prva, še rahla,	komaj	vidna senca iz Blatnega dola.In takrat je še	A
prvo noč! Jaz vem, da je nekaj med nama - sam	komaj	razumem, kaj - kakor senca, kakor jarek.Ampak	A
... Saj je še	komaj	par dni, par korakov do tiste dobe, ko je bil	A
ko se je napravljal na boj proti vsemu svetu!	Komaj	da je šele zašla zarja tistega sonca - in glej	A
jezen in žalosten celó, na dnu srcá, tako da sem	komaj	sam slišal, pa sem le dejal: da bi ga ujela	A
obraz, ki ga je poznal in ljubil, in opazi male,	komaj	vidne lise, drobne gube, nelepe poteze.Stopila	A
jasno, zvezde pa so dremale v veliki daljavi in	komaj	jih je videlo oko. ”Seveda sem ji delal krivico	A
tudi njena ljubezen vsa drugačna in da se je	komaj	še, kakor od daleč, dotikala njega, ki je bil	A
bil razločil med njimi, da ni imel kolarja. ”	Komaj	je prišel médnje, je že kakor klas v klasju	A
meni! Če me sovraži in obrekuje človek, ki ga	komaj	poznam, mi ni posebno hudo pri srcu; izognem	A
... Moj sin bo drugačen ...“	Komaj	mu je šinila, kakor mimo oči, misel na sina	A
zavzdihnil in zakljuvalo mu je v srcu za hip	komaj	zavedno hrepenenje po mladosti. Voz je zaropotal	A
Otopel je bil že kakor jetnik in sam se je	komaj	zavedal, kako se je polagoma privadil ječi,	A
preplašen po ljudeh. Šest let mu je bilo, pa je bil	komaj	shodil in govoril je nerazločno, jecljaje in	A
bluzo, krilo, klobuk; vroč je bil njen obraz in	komaj	se je ozrla na moža. ”Kaj res pojdeš?“ ga	A
trudno?“ In stopil je v krčmo, ko je bil šele	komaj	pomislil. ”Tako gosposki nocoj?“ ga je prašal	A
polnem obrazu se ji ni več poznal Blatni dol,	komaj	še na čipkah pod vratom in za pestjo in na preveselem	A
”Kaj da sem z doto napravil?	Komaj	še vem, da sem jo imel! Morda sem jo na beli	A
bile naposled kakor dež, ki potrkava na okno;	komaj	sem jih še slišal, dasi je iztegal svoje dolge	A
meni, je izginilo, utopilo se; ostalo mi je	komaj	še ime.Saj si rekel sam, da je moj obraz mrtvaški	A
”Kako bi sodil umetnost, ko si jo gledati	komaj	upam?Ti pa si učen in moder, stojiš takorekoč	A
Spal sem tisto noč slabo in vstal sem, ko se je	komaj	danilo.Nebo je bilo čisto jasno, le na vzhodu	A
razodeval otroško ginjenost; ustna so šepetala	komaj	razumljive besede. ”Malenkost!	A
ustnice, samo toliko, kakor da je bil šinil	komaj	viden žarek preko njih; in da so se prav narahlo	A
me je zasukal tako urno proti durim, da sem	komaj	imel časa za neroden poklon in za jecljajočo	A
da me gledajo iz kota neumne, hudobne oči.	Komaj	sem se zjutraj vzdramil in ko še oblečen nisem	A
upihnem v srcu vsako misel nanjo in nanj. Zakaj	komaj	se je prikazala pred mojimi očmi jasna in svetla	A
bil nalašč tako ukrenil ... čemu? Večerjo sem	komaj	pokusil, pil pa sem s toliko slastjo kakor drugače	A
zabilo v glavo ... Nekaj si mi hotel pokazati,	komaj	toliko si odprl duri, da se je zasvetila špranja	A
belejše njene roke. V smehljaju njenem je bil	komaj	še sled tistega zadnjega spoznanja - sama nedolžnost	A
dvoje zelo resnih otrok; dvoje otrok, ki sta	komaj	shodila, pa sta že do kraja dozorela, že dovenela	A
Že so prihajale sanje, tiste tihe, lahkotne,	komaj	razločne, ki pridejo k človeku ob prvi dremavici	A
niso ozirali za njim: ”To je tisti pesnik!“	Komaj	pa je zložil lep sonet, si je odvezal dolgo	A
stvari ne sme, da ne sme geniti mezinca zanje.	Komaj	pade nanj senca resničnega zasluženja, je izgubil	A
začel pisati strahovito dolgočasne verze.	Komaj	so ljudje to zapazili, so ga posadili na prestol	A
le,“ sem dejal, ”da je kost v moji suknji!“	Komaj	sem to pomislil, se je voz nagnil ter se prevrnil	A
obzirnostjo in je bil zmerom pripravljen, da prekliče	komaj	izgovorjeno besedo.Najrajše sem se razgovarjal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani