nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Čudno, klavrno, skoro smešno je bilo drevje, ki je raslo ob cesti in v parku. Sonce je sijalo, svetile so se rdeče bluze, veter je vzdigal prah, drevje pa je stalo golo in zmrzlo, še popki niso poganjali in komaj da se je zgenila v vetru mrtva, nerodna črna veja. V parku, ki se je razprostiral od mesta do reke, so bili že postavljeni pisani šatori; vse je bilo že tam: ogromne gugalnice, pisanim čolnom podobne, vrtiljaki s konji, bicikli in celo vrtiljak z resničnimi čolni na resnični vodi; največja dama na svetu, dama brez nog, menažerija, muzeji ”samo za odrasle“, gledališča na gostilniških vrtih -- vse je bilo že tam, zraslo je čez noč; in v vsem, med vsem in nad vsem kričeča, zaglušna muzika; bobnalo, hreščalo in cvililo je iz vsakega kota, iz vsakega šatora in pobegnil bi človek strahoma, čebi se vseobči trušč ne bil utopil in ublažil sam v svoji nezmernosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani