Vi trudni popotniki, bolj trudni od krivice nego od strmega pota, če sem kdaj katerega izmed vas podil od hiše, naj me ne prekolne v svojem srcu! Težka je vaša butara; komaj sem jo zadel, že se šibijo kolena, kloni glava do pasu. Kadar pa odložim nekoč, kadar bo zadosti pravične kazni božje, takrat le pridite, vi blagoslovljeni od nesreče in bridkosti; odprt vam bo hram, miza pogrnjena, pripravljen stol!«