Zdaj pa je razumela vse, njene misli, prej nemirne, nejasne, so hodile zdaj po lepi ravni cesti, naravnost proti cilju, ki je bil določen od nekdaj in ki ga je od nekdaj slutila. Tako kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru, komaj šele popki poganjali.
Otročje in nerazumno je upala nekoč na 𠆭rugo življenje‘, ki je pravila mati o njem, da je nekjé in da pride nenadoma, »po Božiču morda, po Veliki noči...«