gospa (2.701-2.800)

s tem čudnim bitjem. S Trnuljčico misliš,	gospa?	Dokler bo lepo uspavan, sem varen.	A
nehala klicati Tauro? Nikakršen robot nisem,	gospa	visokoplastna, imam svoje človeško ime in rodovinski	A
bolečina se mi zaseka v zadnji del lobanje.	Gospa	je zavihtela svoj bič. Že prav, ne mislim več	A
bo s to bolečino. Nisem kadavrovec, draga	gospa,	vendar imam še moda in nekaj mesecev mi nisi	A
Potlačil sem slepo slo in se znebil glavobola;	gospa	je zdaj najbrž potolažena. Spet trezno razmišljam	A
žival! . / . / stran 58 . / Žival ali ne,	gospa,	nakopičilo se je v meni; ne moreš zahtevati	A
Razumem. Kakor ukažeš,	gospa.	Nekaj pa je res: napetost v meni je popustila	A
si in tega nočeš priznati. Seveda priznam,	gospa	visokoplastna, nimam druge izbire, kot da priznam	A
spet sem napet kot struna. Glavo izgubljam,	gospa	pa me brzda. ): Nikamor se ti ne mudi, neučakani	A
Posilil si jo. Vem, vem,	gospa.	Vidim.	A
žival kot človek. Ni višjeplastnica, kot si ti,	gospa,	to dobro vem.Vendar o njeni človeškosti ne dvomim	A
močan, da se ne vidi nikamor. Si zadovoljna,	gospa	visokoplastna?Razgled ni nikakršen, ne vidiš	A
): Tauro, nehaj s tem. Ne morem nehati,	gospa,	to ni odvisno od moje volje. ): Potem ne glej	A
Mislim? Nič ne mislim,	gospa.	Najeti lovec na čutenja sem, kaj bi torej mislil	A
poslal nazaj, od koder je prišla? Kakor ukažeš,	gospa.	Zvleči iz nje tako ne morem ničesar, mutasta	A
): Tauro, umakni damo! Hvala, bistra	gospa,	hvala, da mi pomagaš igrati proti samodejniku	A
Igralnik naju je matiral. Žal mi je,	gospa.	Bila je prezahtevna igra zame.	A
Dokler sva v najemnem odnosu, sočutim s tabo.	Gospa	visokoplastna, kaj mi pomaga tvoje sočutenje	A
sesujejo v žerjavico. Nič ne bo s tem, ne bo šlo,	gospa,	ne morem si zamišljati ženske, ki je še nikoli	A
zdaj, ko mi je to dekle postalo vse na svetu?	Gospa,	tega ne morem deliti s tabo, res ne, tega ni	A
Drugače tudi ne zna. Ne vem, kaj hočeš od mene,	gospa	višjeplastna.Ne vprašujem se, kaj to dekle zasluži	A
sladkosti družnosti; samotni človek ni človek,	gospa,	človek je v dvoje! ): V dvoje s človekom,	A
lahko samo višjeplastnica. Verjamem ti, moja	gospa,	verjamem ti, da si lepotica, vendar mi zdaj	A
»Ti nisi nič kriva.	Gospa	najemnica me kaznuje za neposlušnost, v glavo	A
zobmi, ker vem, da se bo zdaj oglasila tudi	gospa	najemnica. ): Tauro, ne ravnaš več razsodno	A
lovci na čutenja, ki odpovedo? Si mislim,	gospa,	da jih odložijo med staro šaro, tako kot pokvarjeno	A
Skozi prste ti gledam, Tauro. Lepo od tebe,	gospa.	Kako naj se ti oddolžim?	A
tvoji postelji. To ni v moji moči, milostna	gospa.	Povrhu se mi zdi, da ljubezni ni mogoče deliti	A
ljubezni ni mogoče deliti s tretjim ... Ti ni dovolj,	gospa,	da si izposojaš moje oči, moj voh in sluh, da	A
stolovstva? V smrtne nevarnosti sem se podajal zate,	gospa.	Kaj še hočeš?	A
Ne morem pomagati, tako je pač. Milostna	gospa,	glej, nisem vreden tvojega najema.Odpusti mi	A
bo treba, ali zunaj še sneži. Pogledal bom,	gospa.	Kaj pa odpust?	A
): Tauro, čelado. Na ukaz,	gospa	visokoplastna, že grem, že grem ponjo. ):	A
razgleda na ta čudoviti svet. Sovražni svet,	gospa.	Preden sem odprl vrata, sem vedel, da mi bo hotel	A
trezna presoja. Spet me priklepaš na verigo,	gospa.	): Ne, nekaj drugega je: mislim, da sem te	A
živela, bo tudi najina ljubezen živa. Slišiš,	gospa	najemnica?Ničesar mi nisi dala, ničesar!	A
Bil je skrajni čas.	Gospa,	ki se oglaša, je del te vsakdanjosti.In tista	A
zabaviščih za nižjeplastnike. In kaj potem,	gospa	visokoplastna, kaj potem, če ni ojalovljena	A
Torej boš poskrbel za zakonitost. Ti misliš,	gospa	... ): Mislim, kar misliš.	A
potiskom, da bi streljal na Trnuljčico. Zaman,	gospa	visokoplastna, ne boš me prisilila k še enemu	A
moreva več spremeniti. Najet čutolovec sem,	gospa,	ne morilec! ): Šele kadar pokončaš človeka	A
Nimam o čem razmišljati.	Gospa	višjeplastna si je spet zaželela ubijanja, maščevati	A
Zakaj ne nehaš? Prej bi se sam pokončal,	gospa,	kot bi uperil ubojnik v žensko, ki leži ob meni	A
in jaz naj bi bil vmesnik pri umoru. Zaman,	gospa,	nisem še popolnoma vodljiv robot, Tauro 7 ima	A
tem, ne bom je pahnil v prepad. Ne razumeš,	gospa,	da mi je to dekle vse na svetu? Ne smem se več	A
da ga odenejo v medvedino, da ga pozverijo?	Gospa	visokoplastna, če bo res rodila mojega potomca	A
poslušal in čutil za druge. Bolje je biti zver,	gospa,	kot beden lovec na čutenja. Objamem Trnuljčico	A
starikavem licu bolj podoben spaki. »Ne, sploh ne,	gospa,	« sem zbral vso vljudnost, ki sem jo ta hip premogel	A
Juha v tej vročini prija.« »Zelo ste prijazni,	gospa,	vendar sem namenjen v restavracijo,« sem se	A
preveč dela, ker je šla Milena na porodniškega,	gospa	Elma pa v pokoj. Zanimivo, razmišljam o Karlu	A
tako da je stopil v Semetovo štacuno in rekel: »	Gospa,	davi sem vas videl v mestu.Če se ne motim, imate	A
knjiga, ki vam prikliče vse stare prijatelje.«	Gospa	Seme je nemudoma sedla. »Čuj,« je rekla čez	A
pustite bližnjega, naj govori po mili volji.«	Gospa	Seme je bruhnila v smeh, toda ko si je opomogla	A
stopil v trafiko Ob Zeleni jami: »Dober dan,	gospa	Marija,« je pozdravil.»Prodajam knjigo, ki vas	A
kako na preprost način napravite dober vtis.	Gospa	Marija, kupite to knjigo in vedeli boste, kako	A
. stran 34 . \/ najbolj potrebna. Skratka,	gospa	Marija, ta knjiga je klic, ki se mu vsakdo rad	A
ki se mu vsakdo rad odzove.« Medtem si je	gospa	Marija primaknila najbližji stol. Dobila je	A
vsakokrat je za prodajalno mizo stala črnolasa	gospa,	kar mi je dalo misliti: mi smo bili vendar vsi	A
strog, ukazovalen in čuten zven. Zanimiva	gospa,	običajno oblečena v črne hlače iz svetlikajočega	A
so se prepletale pod stropom. »Počakajte,	gospa,	sedite.Z zanimanjem spremljam na Mreži vaša	A
ni mogla zadržati vzdiha. »Je kaj narobe,	gospa	Ize?« je vprašal umetnik. »Pozabila sem samokad	A
Luin: www.omnibus.se/beseda) Žar ptica Stara	gospa	je sedela v senci košatih kostanjev pred domom	A
zamolklo hrumel mestni promet, vendar stara	gospa	vsega tega ni slišala in je ni motilo.Bližala	A
hočem,« je rekel in ji poljubil roko. * * * »	Gospa	Lucija!« je klicala negovalka.»Sonce zahaja	A
sobo bo treba.« »Ja, ja,« se je oglasila stara	gospa.	»V sobo bo treba.«	A
nalahno položila roko na rame. Zdaj jo je stara	gospa	pogledala s kancem prezira in nezaupljivosti	A
pomagala in tudi pozneje podpirala, ker stara	gospa	ni hotela nositi palice.Počasi sta vstopili	A
v dvigalo in ko je potegnilo navzgor, se je	gospa	namenoma naslonila z ostrim komolcem na Bibin	A
in kodrati lase. »Zjutraj morate biti lepi,	gospa	Lucija,« ji je rekla. »Zakaj pa, Biba?« je vprašala	A
nasmehnila in jo vneto frizirala naprej. Stara	gospa	je komaj čakala, da so jo naposled spravile	A
nočno srajco. »Nič ne skrbi,« je rekla stara	gospa.	»Pogasi luči in pusti me spati.«	A
pordečile ličnice in ustnice, tako da se je stara	gospa	zdela sama sebi kot klovn, Bibe pa so plesale	A
doktorja Bobsona so se neslišno odprla in stara	gospa	je stopila predenj brez pomoči Bib, ki sta ostali	A
kloniranega gena. »Moje globoko spoštovanje,	gospa	Lucija,« je pozdravil z zaupanje vzbujajočim	A
izvolite sesti.« »Hm,« se je zmrdnila stara	gospa	in ga prenikavo premerjala z jekleno sivimi	A
razgled imate, doktor,« je zamišljeno dejala stara	gospa	in se mimo njega zazrla skozi steno: za stekli	A
zasneženi vršaci pod obokom modrega neba. »	Gospa,	vi ste človek prejšnjega tisočletja,« je skoraj	A
Kaj ste mi hoteli povedati?« »To,	gospa	Lucija, da se vam je posrečilo dočakali nesluteni	A
steklena ali imate videotapeto?« je vprašala stara	gospa.	»Steklena,« se je zmedel doktor.	A
Hm, o čem sva sploh govorila?« »Ja, saj,	gospa	Lucija,« je pomenljivo odvrnil.»O čem?	A
prišli in pomagali vstati stari gospe. »Zbogom,	gospa	Lucija,« se je poslovil doktor in spravil papir	A
* * * Med popoldanskim počitkom se je stara	gospa	izmuznila Bibam, stopila na hodniški premikajoči	A
zaklicala, da bi preglasila žužnjanje strojev. »O,	gospa	Lucija!« se je oglasilo s kota zlatolaso dekle	A
že čakala.« »Težko pretentam Bibe,« je rekla	gospa.	»Povsod so mi za petami.«	A
svetlikale kot smaragdi vdelani v žar ptico. Stara	gospa	jo je opazovala z zadovoljnim nasmeškom.Če kaj	A
Potem jo obdrži,« je preprosto dejala stara	gospa.	Dekletu je zastal dih, osuplo je pogledala gospo	A
pravega človeka. Vzemi jo!« je ukazovalno rekla	gospa.	»Jaz je ne potrebujem več.«	A
več.« Dekle ji je hotelo poljubiti roko, a ji	gospa	ni dovolila. Obrnila se je in oddrsala iz pralnice	A
zaton, je službujoča Biba odkrila, da se stara	gospa	ne bo več zbudila.Mirno je poklicala oddelčnega	A
prišel čemeren in zaspan; tudi on je ugotovil, da	gospa	ne živi več.Nekaj je zamrmral v kozjo bradico	A
bi jih morala uprava obvestiti, da je stara	gospa	preminula. Zato so poklicali sežigalnico z Žarja	A
obvestilnega svetlopisa zvedela, da je stara	gospa	umrla in takoj odhitela na Žarje.Vso pot je	A
gledali. Prišla je zadnji hip, saj je bila stara	gospa	že pripravljena za sežig. Kristina je krčevito	A
naštupano lasuljo, ondi zopet smehljajoča se	gospa	veselih oči in lic, oblečena v slikovito obleko	A
Pavlina, soproga Koprivčeva, bila je krasna	gospa	osemindvajsetih let.Nežen obraz je zalivala	A
Meni je vsaka izpremena v življenju prijetna,	gospa	milostiva,« dejal je, »in zato se udeležim izleta	A
Poglej me, saj tudi jaz nisem stara!« »Ne,	gospa!	Gospodična Anica mi ni ničesar omenila o Soteski	A
njegovo soprogo. Županja, meroma petdesetletna	gospa	s črnimi lasmi in afektiranim vedenjem, začela	A
so se smejali vsi navzočniki. Opazila je to	gospa	Pavlina in sarkastično opomnila Orlu: »Kakšen	A
zašepetala je Olgi poleg nje sedeča sestra	gospa	Koprivčeva na uho. Jezno jo je pogledala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani