gospa (1.301-1.400)

solznimi očmi o ”poeziji in življenju v tonih“.	Gospa	mama je zadovoljno kimala in s ponosnim nasmehom	A
nikogar sramovati ...“ Začuden pogledam na divan:	gospa	Murnova se je razgovarjala s Petrom. ”Gospod	A
začujem, da me nekdó pozdravlja. 𠆭ober dan,	gospa	Plivarjeva!... Kako se imate?!‘	A
hlastnimi koraki in dobrovoljnega obraza se vrne	gospa	Plivarjeva. ”Gospod Smuk, - oprostite, da	A
- vsaj kakšen priboljšek ... kaj malega -“	Gospa	Plivarjeva me je pogledala začudeno s svojimi	A
stopajo mučenci čez nebeški prag. ”Kaj ne stoji	gospa	Travnova tam?Kaj ni to gospa Travnova?“ je pomislila	A
”Kaj ne stoji gospa Travnova tam? Kaj ni to	gospa	Travnova?“ je pomislila Francka. Kadar je	A
Travnova?“ je pomislila Francka. Kadar je šla	gospa	Travnova preko ceste, je bila črno oblečena	A
Za okroglo mizo, napol v senci, je sedela	gospa	Travnova. Bel, kakor od porcelana, je bil njen	A
bila otrpla žalost. Zavzdihnil je Traven,	gospa	ni odgovorila in se ni genila. ”Mislim, da	A
zakašlja ...“ Kadil je, da bi pipa ne ugasnila,	gospa	pa je izpregovorila hladno in leno, kakor o	A
zanimali zanjo ... jako zanimali, še bolj nego jaz?“	Gospa	je molčala. ”Glej ... torej veš sama, da so	A
pogledale tako zlobno in porogljivo, da se je	gospa	zgenila kakor v nenadni bojazni. ”Kaj pa	A
bila prijetna njegova smrt?“ Smehljal se je,	gospa	pa je strmela nanj z velikimi očmi, polnimi	A
je začudil Traven. Veseleje se je nasmehnila	gospa,	njene oči so se zasvetile. ”Ti sediš na divanu	A
Res, daleč je!“ se je nasmehnil Traven in tudi	gospa	se je nasmehnila. ”Toda glej, če bi se zgodilo	A
Dobro sem merila, zadela sem!“ se je zasmejala	gospa	z zvonkim glasom.”Zakaj se čudiš?	A
”Tisti zdravnik.“	Gospa	je vzdignila obrvi visoko in se je zasmejala	A
neprijetna misel, zla slutnja je bila v srcu ...	Gospa	se je napotila od izbe do izbe, kakor da se	A
je stala v kotu na tleh, v zid obrnjena. -	Gospa	je vzdignila podobo in jo je gledala dolgo.	A
nikoli upanja, nikoli ljubezni.	Gospa	je postavila podobo v kot, obrnila jo je v zid	A
Duri so se urno odprle, v vežo je stopila	gospa	sama, vsa rdeča in potna, belo pečico na glavi	A
lastnosti, čednosti in nakáze, so bile zabrisane. ”	Gospa	Mici se je bila seznanila že z Dostojevskim	A
gorela svetilka, za mizo so sedele vse tri:	gospa	Mici, gospodična Ana in gospodična Angela.Kraj	A
pregledava najino stvar ... Danes, kakor veste,	gospa	Vejánova, je naš račun ... Sicer se ne bi silil	A
naš račun ... Sicer se ne bi silil, a glejte,	gospa,	točnost mora biti trgovcu prvo; brez točnosti	A
točnosti in reda ne opravimo ničesar. Ali ni tako,	gospa	Vejánova?“ Marijco so silno zbodle te prisiljeno	A
imejte jih, vi - siromak!“ ”O - o, prosim vas,	gospa	Vejánova, kaj ukradel?“In Majar naredi silno	A
vstane in se sladko nasmeje. ”Nisem mislil,	gospa	Vejánova, res nisem mislil, da znate tako izvrstno	A
pred njo imel prodajalno, - pomislite samo,	gospa	Vejánova, - sedemsto forintov in še nekaj krajcarjev	A
spomin ... Kakor sem rekel, lahko vam čestitam,	gospa	Vejánova ...“ Marijca je začela upati, da morda	A
neprijaznim glasom vpraša: ”Česa bi radi,	gospa?	“ ”Prosim vas, Vejánovka, ne jezite se nad	A
vzemite to, če se vam ne zamerim.“ ”Ne, ne	gospa,	le obdržite svoj denar.Jaz še nisem tako slaba	A
kako je Majarica prebledela. ”Oprostite,	gospa,	jaz nisem mislila s tem nič hudega; a sami veste	A
”Grrrm‐m‐m ...“ In za mizo sedi	gospa	Baudius, njegova žena. ”Smešno je, kako gre	A
ZBRANO DELO Dvanajsta knjiga	GOSPA	JUDIT / KRIŽ NA GORI / NOVELE IN ČRTICE 1903	A
NOVELE IN ČRTICE 1903-1904 1970	GOSPA	JUDIT PREDGOVOR Pripovedujem vam	A
Juditi lahko rečem, da je jako blaga in lepa	gospa.	Z veselim, skoro ginjenim srcem se spominjam	A
je mislil, da je cesar. Časih se je sklonila	gospa	Judit preko mize in mi je napolnila polizpraznjeno	A
nekoliko monotonim glasom je pripovedovala	gospa	Judit.Ne vem, morda so se mi zdele njene zgodbe	A
je pri srcu, kakor Romeu, ko je cesar bil; in	gospa	Judit pripoveduje. I. C.	A
O!“ ”	Gospa	...“ ”Kaj ?“	A
”Kaj ?“ ”	Gospa	Judit ...“ ”O!	A
sram ga je bilo in ni vedel, kako bi sedel. ”	Gospa,	zdaj stopim lahko dol ...“--	A
Kaj bo zmerom tako?“ ”Zmerom,	gospa	...Zakaj časi so slabi ...“	A
da se domislimo svoje ničevosti. Preudarite,	gospa,	da ni pri nas bolj ničvrednega človeka nego	A
Zakaj blagi človek je imel prav ... O	gospa,	ali je še kje drugod tako prisrčno, globoko	A
... Zato,	gospa,	je sovraštvo med umetnikom in občinstvom tako	A
Tudi mene je spreletel mraz. ”Tako,	gospa	... tako sem si želel vaš obraz ...“ Prestrašila	A
človek cmeril, dokler še sonce sije. Lahko noč,	gospa!	“ Stisnil mi je roko in komaj da mi je pogledal	A
prijel me je za roko in jo je stisnil trdno. ”	Gospa!	“ Slovesen je bil njegov glas.	A
Čaka vas, ubožica, in dolgčas ji je!“ ”	Gospa,	moja žena je dobra žena, blaga žena!O!“	A
iztegnil je roko. . / . / stran 78 . / ”O	gospa,	kako resnično!Saj to je, to sem hotel povedati	A
krajem ne obrišejo svojih prašnih čevljev ... O,	gospa,	ne morete si misliti, kako srečnega, srečnega	A
ven iz hrama slovenske poezije! ... Kaj mislite,	gospa?	... Jaz vem natanko, če srečam kdaj takega ušivca	A
Brez usmiljenja! Preveč je mehko vaše srce,	gospa!	Ali mislite, da je to kar tako?	A
misliš, da je to nepošteno?“ se je okrenila	gospa	Zaplotnica k meni in njene oči, tiste neumne	A
Zelo napredna in svobodomiselna ženska je bila	gospa	Zaplotnica. ”Eh, kaj bi skrbela, čemu bi	A
so moje misli čisto poštene!“ je zavzdihnila	gospa	Zaplotnica. ”Ah, tudi ti me ne razumeš, Judit	A
oči so se dramile, vztrepetale so trepalnice ...	Gospa	Zaplotnica ni gledala skozi okno in je govorila	A
Ali zdaj še ni prišel tisti čas ...	Gospa	Zaplotnica si je obrisala z robcem usta, zgenila	A
”Torej jéj!“	Gospa	Zaplotnica je odvila zavoj. ”Ali si huda	A
zamahovalo z rdečim dežnikom ... O domovina,	gospa	Zaplotnica!...	A
isto in je dišalo prav tako malo kakor prej. O	gospa	Zaplotnica, večna, nespremenljiva!...	A
Glavna stvar je, da ima človek vina in žensko ...	Gospa,	jaz vam bom nekaj povedal ...“ Sklonil se je	A
hoteli pokazati, pa so me povedli tu sem!“ ”	Gospa,	jaz še te sobe ne poznam popolnoma, zato vam	A
gospod, to ni velikomestno življenje, to je --	gospa	Zaplotnica ...“ ”Kaj ?“	A
”Kaj ?“ ”	Gospa	Zaplotnica ...Poznam jo, čemu sem prišla sem?	A
”Muzeje.“ ”	Gospa,	pet let sem že tukaj, pa nisem bil še v nobenem	A
sončimo v svoji in svojega naroda nesreči; in to,	gospa,	je težko in rodoljubno opravilo.Sploh pa je	A
Potem niso več.“	Gospa	Zaplotnica se je veselo zasmejala. ”Ah, gospod	A
park. Daleč pred nami sta šla gospod doktor in	gospa	Zaplotnica, v tesnem objemu; zavila sta v stran	A
”Ali si ga poznala?“ ”Poznala,	gospa!	“ Komaj so se premikale njene ustnice in še	A
prijetno živeti, ne sme poznati življenja. To,	gospa	Judit, je moja povest.“ Pripovedoval je in	A
mučenik, pa je le ... cunja. ”Ali se spominjate	gospa	na tisti večer, na tisto lepo noč? Takrat ...	A
rdečih peg se je prikazalo na tenkih licih. ”	Gospa	...“ Besedo ”gospa“ je naširoko poudaril; kajti	A
”Gospa ...“ Besedo ”	gospa“	je naširoko poudaril; kajti povedal je z njo	A
uboštvo, čeprav pride k njemu v zašiti jopi. ”	Gospa,	čednega fantka imate, čeprav vam ni popolnoma	A
pripeljala mimo gosposka mestna kočija, gospod in	gospa	sta sedela v njej. Pripeljala se je mimo in	A
stročnice na tla in se ni zmenila za nikogar. Lepa	gospa	Nina se je naskrivaj nagnila k meni. ”V nedeljo	A
naročje, pogledala zamišljena proti stropu. ”	Gospa	... kar zdi se mi, da se telica pomišlja!“	A
Gospa ... kar zdi se mi, da se telica pomišlja!“	Gospa	je vzkliknila od prevelike prešernosti, vzdignila	A
od sanj. ”Ti, Lojz!“ se je sklonila k njemu	gospa	in se je smehljala. ”Ti, Lojz, daj, zaljubi	A
preveč še to eno ubogo srce!“ ”Ne!“ je odmahnila	gospa.	”Ali poznaš Gudulo?“	A
zamislile v naročju. . / . / stran 229 . /	Gospa	se je ozrla na ta čokati život, na ta koščena	A
lahko dajala!“ Široko in svetlo je zastrmela	gospa.	”Zaljubil se je vanjo!“ je rekel hlapec.	A
Pa sem dejal, da bo komedija bolj vesela!“	Gospa	je nagnila glavo, sklenila roke nad koleni ter	A
polzatisnjenih, košatih trepalnic jo je premerila	gospa.	”Kaj pa vidva z Lojzom?“	A
tišje, kakor sama sebi. ”Rada se imava zares,	gospa!	“ III	A
...	Gospa	je temno pogledala za njima. ”To je preveč	A
pomlad, obžarjena od mladosti in ljubezni.	Gospa	je zaklicala v vežo. ”Gudula! Gudula!“	A
ustna so se ji čudno potegnila in so počrnela.	Gospa	se je krohotoma zasmejala, zasmejali smo se	A
zgrabil mlado belo mačico, ki jo je pestovala	gospa	v naročju, ter jo treščil ob plot. -	A
in nežnim glasom: »Hvala Bogu, dobro nam je,	gospa	grofica!« -Rezika se je ozrla v stran, mežikala	A
je duri in je pljunila na mostovž. »Zbogom,	gospa	grofica!Hvaljen bodi Jezus Kristus!«	A
prešernim nasmehom. Elegantna sta bila, gospod in	gospa,	v bogate kožuhe zavita, in prinesla sta zavojev	A
in nos je štrlel kakor kljun. »Ne jokajte,	gospa,	ne jokajte.Veseli bodite, da jo Bog pokliče	A
prašno mesto. Zbogom, prašno mesto, zbogom,	gospa	grofica! Hvaljen bodi Jezus Kristus!...	A
dol ter se smehljala; za plotom pa je stala	gospa	grofica in je prosila, da bi ji odprle duri	A
kamenitih tleh - zbogom, prašno mesto, zbogom,	gospa	grofica!...Prijetno so se zibali vozovi in so	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani