glava (1.101-1.200)

začudil volkec. »Če me boš požrl pa ne, ali kaj,	glava	zabita!« je zavpila togotno Tabletka in pograbila	A
Pa saj se tebi godi takisto. Tvoja	glava	sicer ni tako poetična kot moja, ampak cele	A
postal, kakor bi se moral domisliti, kaj bi.	Glava	se mu je pobesila, hude skrbi so ga krivile	A
‒ prebita ženska, na pravem toporišču ji je	glava!	« jo je tiho občudoval. »Jutri pojdem, kakor	A
Pisar Tomaž, nikar, grdo se igraš, če ti vinska	glava	sklada, kar res ni!« »In tisti pevec je potlej	A
‒ Jaha, jaha, roka je popustila uzdo,	glava	se mu pobeša, težka je od misli.Tlačani ga neradi	A
Kuralt poredno tipal na čelu, »včasih te boli	glava?	« »Kar reci, da sem nekoliko zmešan,	A
počesal brado. Trlepu se je stisnilo srce,	glava	mu je kinknila na prsi. »Do Polone zdrsni	A
tudi uročen,« je dalje šepetal; »saj ga boli	glava.	« »Ker mu je natrta,« je odkimala.	A
pridušeno zaihti v blazine. Tu, tam se skrije	glava	pod odejo. Tudi po Zakotnikovem licu drsijo	A
prestopil in se je naslonil ob gladko toporišče,	glava	mu je kinknila na prsi.Zbal se je svojih malodušnih	A
iz njega. Klobuk si je pomeknil na tilnik,	glava	mu je silila na prsi.Težko je dihal in na kratko	A
»ne govoriva tako!« . / . / stran 161 . /	Glava	ji je omahnila na njegovo krepko ramo, drget	A
trenil z mislimi in se obrnil. Lasata in bradata	glava	se mu je dotikala skoraj stropa.Ozrl se je po	A
tudi ona z Dolge njive ne bo vedela pomoči.«	Glava	se mu je spet pobesila k ženinemu licu.V tihem	A
pa vendar ves čas vedel, kam mu je še iti.	Glava	mu je bila polna veselih misli, vino ni dobilo	A
Bala se je za ime in zaslužek. Umna	glava	ji je vso pot kovarila hude zdrahe, da bi jih	A
deževnici pod kapom prala lase, da je do leta osorej	glava	ne bi bolela.Kakor kodelja gosti in kakor ovsen	A
zgrudil ob postelji, rame so se mu tresle in	glava	omahnila na ženino roko, ki je mrtvo obležala	A
so v lončkih vrele ob kupu žerjavice. Bistra	glava	je spoznala, da bo kako drugače morala potipati	A
dvoriščnega plota zatrkljana siva in močno plešasta	glava	je z odprtimi, kakor v nebo vpijočimi očmi pričala	A
Tlačani v jami so tiho vreli. Bistra	glava	jim ni mogla razluščiti, kako je deseti brat	A
bi mogel to jaz? Samo videl ne bi rad, da se	glava	preveč ne izneredi fantu, če bi siromak šele	A
kar se dá vročega.« . / . / stran 158 . / »	Glava,	veš, jo boli tudi ‒ to kaže, da jo je kdo urekel	A
dobro prepoti.« »Ali ni tudi uročna, ker je	glava	tako boli?« je Štepiča skrbelo. »Vročična je	A
Štepiča skrbelo. »Vročična je, zato jo boli	glava,	« je stari pater odmajal in se vzpel na konja	A
konja. »Ko se ji vročica shladi, se ji tudi	glava	umiri.« Pater se je uredil na konju, Janez mu	A
ki še z okna gleda na morišče, ko se njegova	glava	trklja s tnala!« »Čudna pravica!« se je še Janez	A
obdrži v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji	glava	boli.« Neko nedeljo so imeli pri Janezovem	A
nezvestobe obsojen k smrti, da mu bo s sekiro	glava	odsekana.Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker	A
mu bo prej odsekana desna roka, potem šele	glava.	« Ko je Svetin to obsodbo slišal, ga	A
bo najprvo leva roka, potlej desna in zadnjič	glava	s sekiro odsekana.« Tri dni mu je bilo	A
njegovo ime klical tako dolgo, da mu je bila	glava	odsekana. Stari Teodor pa je izbral	A
strašna se je zdela Kodrolaski trsata medvedova	glava.	Gobec je imel na pol odprt.	A
Los je zamahnil s sekiro. Volčja	glava	je zginila.Namesto nje so se pa prikazale tri	A
Volčje so odtrgali spodnji konec kože.	Glava	pri glavi je tiščala v kočo.Čez prvo vrsto so	A
dihurjev meh. Na spodnjem koncu je še vedno kazala	glava	malega roparja ostre bele zobe.Zavezan pa je	A
krempljih je bil prinesel mrtvega belega laboda.	Glava	je lepemu ptiču nizko visela navzdol.Ropar mu	A
Ni bilo čudno.	Glava,	ramena, obraz in roke so bili ena sama rana	A
Omagal je. Same so se mu zapirale oči in	glava	mu je omahovala.Tudi on je moral zadnje dni	A
Čez rob prepada se je pomolila drobna, temna	glava	z brado in mogočnim, več ko dva komolca dolgim	A
molče gledal na sredo ograde. Ponosno dvignjena	glava	z rogovjem, kakršnega še ni videl, velikanska	A
je utrujena lezla po strmini navzgor. Njena	glava	je bil Grabljivi Rak.Za rep je pa zadaj opletal	A
očeta in svoje matere Zorne Kaline. Potem mu je	glava	omahnila in njegove jasne oči so za vedno ugasnile	A
nebu. Njegova snežnobela, z brado obrobljena	glava	se je zalesketala v poznozimskem soncu.Vztrajnemu	A
Blaža in ga z močjo po glavi udari. Blaževa	glava	pak je bila trda, udarcev vajena, zato se nje	A
Blaž ž njim govoril, a ne more s peči, ker ga	glava	preveč boli in peče. Z jezo je pa videl Pavlek	A
je gotovo eden glav rokovnjaških, če ne prva	glava.	Drugače se ga Bojec ne bi bil tako ustrašil.	A
gospodu Gavriču. . / . / stran 49 . / Če je on	glava,	dali bodo več, kot so oklicali.Toliko denarja	A
vsa gosposka. »Ali se res ne da tej kači	glava	streti?« Med tistimi, ki so tako vpraševali	A
domislil se je »zdela« v jutru in postala mu je	glava	bistra, kakor bi ves dan ne bil vina videl.	A
vzame!« pravi Šepec in pije. Proti mraku je	glava	postajala težka, jezik se je zavaljeval. Šepec	A
poliček, da je vrnil. Tudi je bil malo bolan,	glava	ga je bolela, treba je bilo ozdraviti se, klin	A
šel iz krčme, zadnji. Mošnja je bila prazna, a	glava	polna.Domov ni hotel iti nocoj.	A
odgovarjal, da sta mu se poznala talent in dobra	glava.	»Kdo je oni gospod tam v kotu?« vpraša Leon	A
poglej, Pavlina, kaj se je naredilo! Da moja	glava	vse pozabi!«Tako je vzkliknila Matilda, na vrtu	A
v samotno lopo. Tam je sela in pala je njena	glava	na mizo. Za solzami je prišlo otožno premišljevanje	A
bojev z revščino in nadlogo. Posebno izvrstna	glava	za učenje, ljubezen do dobrega reda in obnašanja	A
vinski in težak. Ta ravno imenovani mož je bil	glava	vse vasi in neovrgljivo zelo potreben za okolico	A
do nje, do njegove hčere. Kje je tista moja	glava,	tista moja trdna volja, katero sem mislil, da	A
nerodno ali udvorno; le to vem, da me je bila	glava	popustila, da je srce govorilo namesto nje,	A
učiti se hočem iz vseh moči. Morda mi boste	glava	in pridnost, ki ste me že do te stopnje spravili	A
se čudovito razpletale reči, katerih je bila	glava	polna. Drugo jutro je bil lep sončni dan.	A
plemenitega očeta sin, zapazil, da je v tej postelji	glava	veliko bliže osredku matere zemlje nego nogé	A
dihljaj, tipal, kako žila bije in koliko ima	glava	vročine, pritegnila je sama sebi, da ima vendar	A
ni bila pozabila. Maščevala se je nad menoj,	glava	za glavo.Goljufal sem in bil sem goljufan!	A
»Hoj! Tu je razbita	glava,	pojdite ponjo!« zavpije skozi okno v hišo.Jurčevi	A
to vpitje tu in tu izza vogla kaka radovedna	glava	gledat, nad kom se gospod jezi in togotuje.	A
spričalo mora imeti, da je stari mrtev. Pa kaj,	glava	je bila ubita, kri se je cedila in ganil se	A
/ . / stran 29 . / »Če ni iz kamna njegova	glava,	ne more se nikdar več vzdigniti.Ne straši se	A
stari hvalijo tiste čase, ko je šla kar naglo	glava	za glavo in ko sodba ni trpela leto in dan.	A
Janeza Sumereka, ki je bil mestni sodnik,	glava	in zaslomba celega mesta; zlasti se ga moraš	A
me vendar zdajle,« pravi deklica nevoljna, »	glava	me boli.« »Glavica vas boli?	A
tudi svet njega tako sovraži. Vrata se odpró,	glava	strežajeva ‒ starega vojnega hlapca Ožbeta,	A
noč; zakaj proti koncu noči je marsikaka težka	glava	zadremala, dasi je bila v tuji deželi sredi	A
janičarski. Za njim so se tlačili njegovi vojaki,	glava	pri glavi nagnetene, po ozki kameniti podzemeljski	A
predrzne sovražno bližati se ozidju, da se tačas	glava	glavarjeva nad kloštrskimi vrati na drog natakne	A
opazila pri oknu nekaj črnega kakor človeška	glava,	a samo premakniti se prvi hip z mesta ni mogla	A
delal, ne mislil, ne govoril. Sedeval je sam in	glava	mu je ob takih prilikah sama zlezla med roke	A
zlezla med roke ter oči so se zatisnile same,	glava	pa je začela siveti in lice je postajalo še	A
ničesar povedati! Ženi je bilo tesno pri srcu,	glava	jo je začela boleti; mislila ni ničesar ‒ a	A
Drugi dan sem bil bolan.	Glava	me je bolela tako, da nisem mogel vstati.Obležal	A
je težko služiti kruha za več ljudi. Roke in	glava.	Šele oboje kaj velja.	A
da jih pozna; koj nato mu je omahnila bela	glava	v blazino. »Marko!	A
polja nekje kakor sodni dan in ti lahko odleti	glava,	če je ne boš dovolj branil. To je ataka!	A
smel iz hiše ne v snegu ne v soncu, ker sta ga	glava	bolela in trebuh. »Štrukljev si se preveč najedel	A
res,« je odgovoril Cenek. »Trebuh me boli in	glava.	« »Bova pogledala.«	A
stemnilo pred očmi, da se je sesedel na klop in	glava	mu je omahnila na mizo. Od pogrnjene mize se	A
častitljivega obraza, povezan na rokah in nogah.	Glava	mu je pobita visela na prsi in podoben je bil	A
Zastonj! Zopet se mu	glava	pobesi, bližnja smrt mu pride na misel, mrzel	A
izvleče železen težak obroč, širok kakor človeška	glava,	ter ga vrže na tla.Eden ga pobere in ogleduje	A
lužo. Zalezlo je bilo vse to globoko vame in	glava	me je jela boleti, ko sem bil komaj nekako povelje	A
kmečki rabelj zavzdigne mesarico in daleč je	glava	odletela.Drugemu se je ravno tako zgodilo in	A
pobegniti. Pa v tem hipu se stegne kepa na kamnu,	glava	in dve roke ste bili videti. »O ti pretegnjena	A
kupe. Vedno težja in težja je bila Tekmečeva	glava,	vendar je dobro vedel, da ga bodo kmalu prijeli	A
zaduhlo je tam v dvorani, gospod doktor, in	glava	me boli nekoliko; pomislite, tri dni sem zemljiške	A
je. Sodnika Majarona je v domišljiji zopet	glava	bolela kakor na pustno nedeljo in tudi nocoj	A
poltemi je bila videti sedaj na njej samo koščena	glava	in črne brke. »Sem stopite in glejte!« velel	A
griču; od tam se je odpiral najširši razgled. »	Glava	me boli!Pa bode skoro bolje!« deje ona malomarno	A
Bil je adjunkt Pavel. »Pravi, da jo	glava	boli,« odgovori sodnik. »Oh, mislim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani