glava (901-1.000)

je ženirala njegova nelepa zunanjost: debela	glava	s širokim, nad očmí surovo vzbočenim čelom,	A
se je zganila roka ali se je stresla plešasta	glava	... Zunaj pa je bučalo, kakor bi pljuskali	A
okno, tam se je odprlo okno, zmajala je težka	glava,	zlovoljno so zamrmrale zaspane ustnice; župnik	A
stala; in učitelju se je zdelo, da se je nagnila	glava,	da se je vzdignilo dvoje rok ter pokrilo belobraz	A
To je bil samo repek, ampak kmalu se prikaže	glava	in ves kosmati kuž bo pred teboj ...Jaz nisem	A
je prikazala ob oknu nenavadno debela otroška	glava;	čelo je bilo izbočeno, za ped visoko, lasje	A
toda izpustil je takoj; telo je padlo na slamo,	glava	je butila ob trda tla; kakor prej je visoko	A
Kakor nalašč pride sem!“ Ko je bila udarila	glava	ob trda tla, se je okrenil obraz proti luči	A
položi človeka po krščansko!“ Takoj je izginila	glava.	Nato se je sklonil župnik sam, zgrabil je neznanca	A
Ležal je iztegnjen na odru, roke ob životu.	Glava	je bila globoko nagnjena, ležala je na trdem	A
starca!“ V istem hipu je legel neznanec na oder,	glava	je udarila ob les in nato je ležal iztegnjen	A
strah na obrazu babice; trudoma se je vzdignila	glava,	razpleteni lasje so se usuli po vzglavju.	A
vzpenjal človek; prikazala se je najprej kuštrava	glava	z globoko udrtimi, temnimi očmi; prikazal se	A
noč do jutra. Ko se je zdramil, ga je bolela	glava.	Premišljeval je in šele po dolgem premisleku	A
je krenil na desno. Napol pijan je še bil,	glava	ga je bolela in zibalo se mu je pred očmi.	A
vojščaki. Tam sedi za veliko kamenito mizo,	glava	počiva v dlaneh, dolge trepalnice leže na licih	A
k nebu, po soncu koprneče. V tla je gledal,	glava	je klonila k tlom, noge same so se udirale v	A
težje so bile njegove noge in še niže je klonila	glava.	Že je bil podoben starcu, hlapcu.	A
črnim gozdom. Sloni za veliko mizo in spi,	glava	počiva v dlaneh, dolge trepalnice leže na licih	A
ob životu so visele roke, nalahko je klonila	glava,	dolge črne trepalnice so ležale na licih.	A
gole noge so krvavele. Globoko mu je klonila	glava,	ko se je oziral po dolini in njegove oči so	A
zlati poročni prstan, v razhojeno blato kloni	glava,	okrvavljene, blatne oči iščejo zlati poročni	A
črn; črne oči so sijale iz kamenitega obraza,	glava	mu je segala do stropa. - Pozdravljen	A
miza, kjer sediš ti sam: v dlaneh ti počiva	glava,	na licih leže dolge trepalnice, dolga bela brada	A
gospod Muzli. Da ne bote ugibali, kakšna posebna	glava	je tá Muzli, povém vam precej v začetku, da	A
se je vzdignila izza časopisa debela plešasta	glava	samotnega gosta, je vstal ter ga pozdravil.	A
do osí. Ali Nikolaj ni pazil mnogo na pot;	glava	mu je bila polna težkih misli. Spomnil se	A
Hodil je po sobi; v sencih mu je bilo vroče, in	glava	ga je bolela.Napósled se je razpravil, a premetaval	A
Globoko pod zglavjem, prav ob zidu je ležala	glava	z zmršenimi lasmi, ki so padali neredno po čelu	A
bil onečastil spomin Dionizov. Bolela ga je	glava	in pred očmi se mu je meglilo.V uradu ni govoril	A
in mehak in se je nalahko zazibal, če se je	glava	sunkoma okrenila. Ni je na svetu večje lepote	A
glasnejši in prešernejši, vztrepetavalo je vse telo,	glava	se je nagnila nazaj in beli slamnik se je pomaknil	A
sem čutil, da sem bolan. Noge so mi omahovale,	glava	me je bolela in zibalo se mi je pred očmi.Pogledal	A
je okno že odprlo in prikazala se je kuštrava	glava.	Županu je od strahu zastala beseda in še rok	A
premišljeval, kaj bi ukrenil. Ker je bil bistra	glava,	je ukrenil kmalu.Poslal je hlapca k županu in	A
po sobi. Na zidu je visel zaprašen bakrorez:	glava	Kristusova s trnjevo krono. Noč je prišla	A
vrt; zlovoljen je bil, da sam ni vedel zakaj,	glava	mu je bila pusta in težka.Zazdelo se mu je,	A
”Bog s tabo, Malči!“	Glava	se je nekoliko zgenila, tudi roka se je zgenila	A
nisem dolgo in ko sem se vzbudil, mi je bila	glava	težka.Nisem se precej domislil, kaj sem se bil	A
sobo. Ali jaz ji nisem pogledal v oči, in njena	glava	s plašnimi, velikimi očmi in prebledelim obrazom	A
tod sta se izprehajala roka v roki, in njena	glava	je bila obrnjena proti oknu. Gledala je celo	A
zapekla v lica -- od vročine me je zabolela	glava	in pred mojimi očmi je bila še sama bela luč	A
iztegnjene, kakor da bi bil na križ pribit;	glava	je kakor zakopana v blatu in komaj je razločiti	A
in od udarcev je stopal sključen v dve gube,	glava	mu je slonela skoro na prsih, noge so se mu	A
stran 35 . / ovratniku okrvavljena suknja;	glava,	ki je ležala na trdi klopi, samo z žakljevino	A
me je kdó poklical in pohitel sem k materi ...	Glava	me je bolela in zaduhli zrak mi je ležal na	A
... Sonce!“	Glava	je omahnila nazaj in skozi tenka, polodprta	A
koraldami. Zraven je ležalo truplo podgane,	glava	pa je bila kakor s kleščami odščipljena.Oboje	A
z rokami, iztegnil je dolgi vrat in njegova	glava	se je prikazala nenadoma pod mojimi nogami.	A
plahti je ležal človek; samo z životom je ležal;	glava,	roké in nogé so visele nizdol. Stala sva	A
je bil iztegnjen in upognjen, tako da se je	glava	dotikala z lasmí blatnih tal.Šele ko sem stopil	A
že se je bila vzdignila na jugu velika črna	glava,	tudi roke so se že prikazale in temni se tam	A
Zapni si suknjo, Franc!... Velika črna	glava	se je bila vzdignila, prikazale so se roke,	A
Noge so tenke, oblečene v črne prekratke hlače,	glava	je debela, bradata, naočniki vise na nosu, a	A
večernimi sencami. Pod težkimi rjavimi lasmi kloni	glava,	kloni beli obraz, smehljajo se ustnice nezavedno	A
Ko je sedel, da bi si sezul čevlje, mu je	glava	omahnila, sklonil se je globoko in si je zakril	A
zibljejo tla tudi noge se ne opletajo več in	glava	je čisto jasna kakor da bi se bilo pravkar breme	A
jim konca, in vžigalic nimam, da bi posvetil...	Glava	ni še čisto jasna, še zmerom sem nekoliko pijan	A
je obšla tolika utrujenost, da mu je klonila	glava	globoko do mize in da je komaj še prinesel čašo	A
sključen; obraz je bil usnjat in zgrbljen, a	glava	mu je enakomerno pokimavala in odkimavala, kakor	A
je čudno pri srcu. Skoro popolna mrtvaška	glava:	zakrívljeno, gladko čelo preíde v svetlo plešo	A
in ustnice so bile rdeče, sladkosti polne.	Glava	je klonila malo nazaj, tako težka je bila kita	A
spajala z zrakom. Ustnice so bile nekoliko odprte,	glava	je klonila malo nazaj - ista Tinica je bila	A
Kdo si?“ je zaklical Severin. Polagoma se je	glava	zaokrenila. ”Jaz sem ... tega naroda nečedni	A
molči. Srce je zaklenjeno, ječi pod zapahi;	glava	klone, ustna šepečejo komaj zavedno, v tihem	A
svojega kolega slikarja. Zunaj se je Slivarju	glava	takoj razvedrila in obšlo ga je veselje, da	A
Vino je bilo dobro in tako je bila njegova	glava	čisto jasna; samo oči so gledale nekoliko megleno	A
okno ter se razpravil. Ležal je dolgo, ali	glava	mu je bila jasna; misli se mu niso zamotale	A
vrhu tega kazijo ceste in parke. Ali to je	glava,	da bi jo klesal človek sebi na veselje, kaj	A
samo doprsnik: na kakšnem telesu je bila pač ta	glava;	kakor hrast bi stal tam! ... Vidiš, to je delo	A
Strani torej z njimi!“ Ostala je samo ženska	glava,	še ne popolnoma dovršena. Vzdignil je kladivo	A
bile že tenke in vse opaljene od vroče sape,	glava	je bila sklonjena; oblačila se je vsa v črno	A
žene in ne svojega stanovanja... Zabolela ga je	glava,	položil je pero na mizo, in da bi si oddahnil	A
ob steno, ob mizo, ob stol je bíla uboga lepa	glava	in rdeči curki so curljali čez belo polt -«	A
pozdravljal kateheta. Moje srce je bilo težko, moja	glava	polna skrbi, moja suknja prosojna, ali rekel	A
telesa nedoraslih otrok! Pogled se umika plah,	glava	klone, korak trepeče in omahuje.Od blizu jih	A
Sedla je k njima, roke so se upirale ob kolena,	glava	je klonila in se je skoro dotikala mize.	A
Vstal sem zgodaj.	Glava	me je močno bolela, ustna so mi bila suha.Oblačil	A
oplaknil roke in obraz, nato se je oblekel.	Glava	mu je bila težka, ves se je tresel.Odprl je	A
in nič čistejši. Kolena so se mu šibila in	glava	mu je klonila globoko. ”Vsega je konec nekoč	A
ji je ponudil desnico, se je sklonila njena	glava	tako nizko, kakor da so hotele trepetajoče ustnice	A
nameril se je z dolgimi koraki proti domu;	glava	ga je zabolela in truden je bil. ”Le spati	A
Na zofi je sedela žena v beli ponočni halji;	glava	je slonela na blazinici; obraz je bil ozek in	A
Nikoli ne pridemo, Franc!“ Prekrižala se je,	glava	je legla trudna ter se obrnila v stran.	A
gledal. Polagoma se je obračala starikava	glava	in leno se je vzdigal pogled od ponve. ”Čegav	A
in z ležišča v kotu se je dvignila plešasta	glava.	Jetične oči so se ozrle svetlo in topo proti	A
Komaj se je mračilo, je tožila, da jo boli	glava,	legla je in je stokala v spanju, iz ust pa ji	A
čutil več toplih rok na licih, je bila njegova	glava	še zmerom globoko nagnjena nazaj, oči so bile	A
nikogar nič!“ Skozi duri se je ozrla rdeča	glava,	mlade in predrzne oči so pogledale proti mizi	A
stopila sta v temno vežo, Peter je bil zaspan,	glava	mu je klonila in noge so se mu upirale.Potrkal	A
vzdignjene, vse prebolele, že čisto mrtve. In	glava	ni bila nič drugega nego kos butare; težka,	A
se je v posteljo. Oči so ga že bolele, tudi	glava	mu je bila težka in zaspal je nemirno. Ko	A
je odhitela po mostovžu ... Klonila je Petru	glava,	telo mu je klonilo in legel je na obraz ...Težka	A
in koščeno telo je bilo nekoliko upognjeno,	glava	se ni zravnala nikoli in oči niso pogledale	A
Peter gledal, mu je tudi samemu počasi klonila	glava,	klonil život, dokler se ni zdrznil ter se zavedel	A
legel na posteljo oblečen in brez večerje.	Glava	ga je bolela, tudi rana ga je skelela na čelu	A
izpregovoril osojniški birič, ki je bil bistra	glava	in nikoli ni brez potrebe zapravljal besed.	A
seliščih zeva molk, Turkov še ni. Brambovcem kinka	glava	v dremavico, ženske se pehajo okrog velikega	A
ogroženo mejo domovine. Ali Herbartu klone	glava,	čuti se vedno bolj osamljenega in zapuščenega	A
kaj bo, že stoji klop pred njim. Vidu omahne	glava.	Ujetnika polože na klop in ga privežejo z vrvmi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani