ŠTIRINAJSTO POGLAVJE Bilo klanje, bilo je mahanje, žalovanje ino radovanje , Krv vali se ko deževnik bistri, mrtvih leži kakor v lesu drevja. Kraljedv. rokopis Zarja jutranja je jela rdeti in napovedovala sonce, da bi obsevalo žalostno deželo naših očetov. V turškem taboru so ognji pojemali, krik je utihoval, ki je donel vso noč; zakaj proti koncu noči je marsikaka težka glava zadremala, dasi je bila v tuji deželi sredi sovražnikov. Ali vedeli so, da so ti sovražniki le slabo oboroženi, preplašeni in razkropljeni na drobne kosce; lahko so torej zaupali se svojim čuvajem.