glava (1.301-1.400)

potok, kot da bi od tam pričakoval odgovor.	Glava	mu je bila vroča in težka od razmišljanja.Ozrl	A
izgovoril modre besede: Zdaj pa vidim, da vsaka	glava	po moje misli.Pa pustimo stare, šegave Ribničane	A
Premika se za širokim svežim panjem.	Glava	mu je vroča od nenehnega razmišljanja.Doma je	A
je izza parobka ali nahrbtnika vzdignila kaka	glava	in se spet potajila v zaklon.Zaklepi so šklepetali	A
Stankove noge so težke, komaj jih premika.	Glava	ga boli.Vroča je.	A
veselice, kjer človek zapravlja in ga povrhu še	glava	boli.« Petelini so peli, ko sta stopala po ozki	A
Ložu na žandarmerijska vrata nabita srnjakova	glava	in jelenji parklji z napisom: ‚To vam pošilja	A
To ječanje mu je dobro delo.	Glava	mu je klonila in klobuk padel z glave.Megla	A
prav nič jim ni mar, če ostane v kapuci tudi	glava.	Brat Krištof se je splašeno ogledal	A
nimamo stikov...« Priorju se je rahlo tresla	glava,	bilo mu je žal, da so tako nevedni. »Prav nič	A
oglejskega patrijarha in padla bi bila moja	glava,	a izgubljene bi bile tudi tvoje tako važne pravice	A
istem trenutku pa tudi strahoma obstal. Volčja	glava	je ležala na strani, iz volčje kože pa je gledal	A
svojega srca. Pri vhodu se je pojavila vojaška	glava	in zdaj se je Juri spomnil svojega položaja	A
Mislim, da sta mi zlomljeni roka in noga in	glava	razbita,« je ječal ranjenec. »Če ste krščanski	A
so peli že drugačni meči, kakor je tvoj, in	glava	je še cela.Jaz ti pokažem, kaj je samostanski	A
samica. Ali čez prsi je bil drobnejši, njegova	glava	je bila manjša, kljun krajši in ožji in skoraj	A
hlačami. V oknu se je pokazala drobna dekliška	glava,	zasenčena z ozko roko. »Naša soseda so bolni	A
črno roko, v katero tišči Polona drhtečo svečo.	Glava	je plava, oči so že steklene, debele, odurne	A
je ležalo in loputalo s krili vranovo telo, a	glava	je bila človeška.Nos rdeč, jezik rdeč, oči svetle	A
brada in nad njo gleda od okna do stropa velika	glava.	Siva, stara!	A
prosil župnik. »Tisti človek je pri meni, tista	glava!	« je povedal glas. »Brada se maje v burji kakor	A
izmučen: »Kaj je, kaj je?« »Tisti človek, tista	glava,	brada v burji, to je!« je odgovoril glas v veži	A
prosil župnik, glas zunaj pa je odgovoril: »	Glava	hoče vedeti, zakaj ste to napravili?« »Kaj,	A
Ali čujete? To se ne smejem jaz, to se smeje	glava!	« »Pojdi, moli!« je velel župnik z visokim nenavadnim	A
tja. Na sebi je imela samo nočno obleko, njena	glava	je bila skoraj brez las, njene roke so bile	A
kakor bi jo odnesel dih noči. Okno zaškriplje,	glava	se prikaže v njem, temna ženska glava in roke	A
zaškriplje, glava se prikaže v njem, temna ženska	glava	in roke, mehke in dobre in vroče se iztegnejo	A
zadnjih tednih jako oslabila. Že prej povešena	glava	je zlezla še bolj na prsi, hrbet, ki je bil	A
razživil kakor mladenič. Vrat se je zravnal,	glava	se je dvignila, kri je zaplula po licih, oči	A
je cvetela livada, in če potegne veter, trka	glava	ob glavo.Spomlad je, nebo modro, čreda oblačkov	A
Ali dejansko se ne zmeni za nič.	Glava	jo jako boli. Prime uhelj in ga vleče, kakor	A
sede za mizo, zleze vsa nekam v stol in samo	glava	in koščene rame mole izza mize.Njena stara,	A
sočne in živahne, pas ozek, boki obli in zdravi.	Glava	je okrogla, od temen do tilnika vsa polna kostanjevih	A
svetlobo, zdaj ni okrog nje drugega kakor tema.	Glava	se ji povesi na kolena, telo se nagne na stran	A
modrih uhljev in sredi njih debela rdečkasta	glava.	‒Moj poklon, je dejal Škropivnik.	A
zdrava. Ona se ne prehladi, nje ne boli niti	glava,	niti zob, niti nahodov ne dobi.Hvala Bogu!	A
očmi. Ko grem po cesti, se mi zdi, da je moja	glava	taka.V mreži je, gleda in ne vidi!	A
tajni in sveti cvet in sad. He, tista bela	glava,	ki gleda tam iz rebri, to je prva zidanica,	A
glavo in skuša dvigniti samo prednji del. Ali	glava	se ne gane. ‒He, se jezi, težak je ta capin	A
ozko špranjo na očeta, ki se dviga. Njegova	glava	se mu zdi podolgovata kakor velika pesa.Nos	A
levico, drugi desnico, tretji šepa, četrtega	glava	tiči do obraza vsa v belih povojih.Gredo sem	A
bingljale in otepavale po hladnem nočnem zraku,	glava	se je zibala sem in tja, šlo je pa prav tako	A
belega prta okroglasta kost debele krače ali	glava	pečenega koštruna ali kljun rumenega petelina	A
kakor bi bil naenkrat oslabel, onemogel in	glava	mu leze nekam na prsi proti zemlji. »O Božiču	A
Povem vam, da ni ostal en stol cel in tudi ena	glava	ne.Salament, to so se dajali!	A
samica. Ali čez prsi je bil drobnejši, njegova	glava	je bila manjša, kljun krajši in ožji in skoraj	A
čudovito postaral. Hrbet se mu je upognil še bolj,	glava	je zlezla niže, noge so postale okornejše, koža	A
kako mu klecajo komolci in kako mu omahuje	glava.	»Za božjo voljo!« je rekla, stopila k njemu in	A
in ogledoval pokrajino. Čutil je, da ga je	glava	nehala boleti.Vrnil se je v sobo in vprašal	A
že ni blizu!« »Dela polne roke, skrbi polna	glava,	na ramah peza življenja,« je zložno našteval	A
noč. Pred njim se pokaže iz teme nekaj kakor	glava	Meduze in mu zakriči v obraz: »Praprotnik, obesi	A
gospe in gospodične bralke, je bila Albinina	glava	tolika kakor ubogo in nesrečno srce samo. Od	A
je bil tisti večer zelo čemeren. Bolela ga je	glava	in ves život.Mučil ga je moralni maček, ker	A
leži, ali to zaradi tega, ker jo boli sicer	glava.	Pripeti se, da je nekatere dni zelo cinična	A
/ . / stran 164 . / Cirila je bolela ponoči	glava.	Prebudil se je in premišljal dolgo o minulem	A
belega prta okroglasta kost debele krače ali	glava	pečenega koštruna ali kljun rumenega petelina	A
kakor bi bil naenkrat oslabel, onemogel in	glava	mu leze nekam na prsi proti zemlji. »O Božiču	A
kljunom. Na nastavku pisalne mize je mrtvaška	glava.	Tale fant, ki pritiska pivnik na moj mokri »nekrolog	A
vitke in drobne. Moja rebra na tvoja, moja	glava	na tvojo, moja kolena na tvoja snežna, gladka	A
gospe in gospodične bralke, je bila Albinina	glava	tolika kakor ubogo in nesrečno srce samo. Od	A
ozko špranjo na očeta, ki se dviga. Njegova	glava	se mu zdi podolgovata kakor velika pesa.Nos	A
levico, drugi desnico, tretji šepa, četrtega	glava	tiči do obraza vsa v belih povojih.Gredo sem	A
in ogledoval pokrajino. Čutil je, da ga je	glava	nehala boleti. Vrnil se je v sobo in vprašal	A
že ni blizu!« »Dela polne roke, skrbi polna	glava,	na ramah peza življenja,« je zložno našteval	A
čašo piva ali vina na samem in v miru. Tudi	glava	ga boli in mu je težka najbrž vsled vožnje.	A
In nekdo me udari. Če bi bila moja	glava	skala, bi se bila takrat razdrobila.Ali ni bila	A
sem jo vprašal, pa se je vselej izgovorila. »	Glava	me boli!« - je rekla. »Pa bi šla k zdravniku	A
te pozdravil!« Pa ni šla, ker je ni bolela	glava.	In nekoč - v jeseni je bilo - je prišlo v hišo	A
vpraša. »Vsaka krtina ima več lica, kakor tvoja	glava!	« Oba molčita, sonce zahaja, sapa, ki diha iz	A
Zmuznila se je tudi mimo te ovire.	Glava	je šla skozi kombinežo kar sama.Spustila je	A
izgubil zavest. Ko sem se prebudil, je bila	glava	v njenem naročju težka in utrujena.	A
Polona z desnico objema njena ramena. Sabinina	glava	na levem ušesu počiva na Polonini dojki.Molče	A
nataknjene tanke noge in roke, nekoliko pridvignjena	glava,	posajena na ramena, vsa gola, svetlikajoča se	A
skladu z njegovim čutenjem. Odneha in dekletova	glava	zdrsne na njegovo rame. Zdaj Sumar zagleda Brindo	A
tem žarenju in videti je, kot da bi bila njena	glava	obdana z avro žareče plazme.Vsa zamaknjena v	A
zlitina trda kot kristal. Še malo, pa bo tudi	glava	zadnje zakovice odžagana in bo lahko odprl izhod	A
podstavkom, na katerem je nameščena človeška	glava.	Sumarja spreletita srh in ostuda, ko jo bolje	A
Ne more biti živ.	Glava	sama ni sposobna živeti, čeprav je, kot kaže	A
okrog razporejen ves nekdanji svet, primusova	glava	pa je njegovo središče. »Saj primus ne živi	A
videti, kar mu prinaša radost.« »In ta bedna	glava	vodi svet?« »Ta glava ničesar več ne vodi.	A
»In ta bedna glava vodi svet?« »Ta	glava	ničesar več ne vodi.Životari v predmrčevskem	A
Vse ali pa nič ...	Glava	zakovice odleti in pade na tla. Sumar zadrži	A
Čez čas pogleda k očetu in vidi, da mu je	glava	kinknila skoraj na trebuh, kupo je izpustil	A
besede zadele kakor strela. Roke se mu povesijo,	glava	kinkne, nežive oči uprte v tla se mu solzavo	A
cmokne na pegavo lice. »Norček, ti si bistra	glava!	Dal si ji ime...	A
poklekne pred njim na kolena, tako da se njena	glava	zravna s pritlikavčevo. »Palček, odpusti mi	A
se sprijaznil, da me pač tu in tam poboleva	glava.	Nešteto drugih ljudi trpi zaradi hujših glavobolov	A
vse hitreje in močneje, samo da ne boli več	glava,	čeprav je tudi to, kar počnem, boleče.Naposled	A
Sploh se je moje razpoloženje popravilo.	Glava	me ne boli več.Najbrž sem se privadil višini	A
Sem pokončal človeka ali žival?	Glava,	kje je glava?Kajti tisto na koncu votlega vratu	A
Sem pokončal človeka ali žival? Glava, kje je	glava?	Kajti tisto na koncu votlega vratu je predelana	A
koža . / . / stran 54 . / in nasajena medvedja	glava.	Previdno režem naprej in iz bele kožuhovine se	A
mastni. Ogrodje je pritrjeno na ramena, zato je	glava	pri hoji tako nenaravno kimala. Nadaljujem rez	A
Vstati s takim bremenom ni lahko. Tudi	glava	me poboleva, tista reč se oglaša kot nadležen	A
Zunaj še vedno sneži.	Glava	me poboleva in to še povečuje zagatno turobnost	A
. / stran 90 . / 8 Zdaj me neznosno boli	glava.	S težavo mislim, občutek imam, da mi celo misli	A
mi prebode ostra belikavost novega snega.	Glava	me zaboli od svetlobnega udara. Hudo nepreviden	A
katero bi me prisilila v ta gnusni zločin.	Glava!	Moja glava!	A
Glava! Moja	glava!	Skozi možgane mi je šinila topa, zahrbtna bolečina	A
S težavo razmišljam.	Glava	je izvotljena.Bolečine sicer ni več, vendar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani