glava (801-900)

noga težka in neokretna, tudi njemu je klonila	glava	in tudi njegovo srce je bilo do vrha polno grenkobe	A
se nenadoma napele ustnice in so vztrepetale,	glava	se je sklonila in dvoje krepkih, vročih rok	A
časih narahlo dotaknilo okna. Klonila ji je	glava	in mraz ji je legel na čelo, v srce...	A
Cvetici se je bilo zlomilo stebelce pod vratom in	glava	se je nagnila nizdol. Takrat je naglo in nemirno	A
so počivale na mizi, desnica je držala karte;	glava	se je nagnila, temne vejice so legle globoko	A
tresla kolena, v čelo mu je zapihal nočni mraz in	glava	ga je zabolela. ”Lepa svatovščina!	A
pogladil se je po čelu in je sedel težko na stol.	Glava	mu je omahnila, zadremal je in kakor iz daljnih	A
obraz je razodeval globoko utrujenost; ko se je	glava	vzdignila, so se trepalnice napol odprle, toda	A
je in še nikoli ni kvasil neumnosti ... velika	glava	bo nekoč in mi vsi mu bomo lizali peté ...“	A
životu so mu visele roké kakor mrtve, njegova	glava	je klonila kakor mrtva, pod razmršenimi brki	A
malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna	glava.	Bogve, koliko bi dal, da bi me ne pogledala	A
dolgočasno in nespametno. Zjutraj ga je bolela	glava	in sram ga je bilo.”Kaj je v tem vlačuganju	A
saj sva brat in sestra!“ Sedel je na zofo;	glava	mu je bila težka od prečute noči, gledal je	A
vračal iz krčme, je bila noč. Od piva mu je bila	glava	težka in topa; zaspan je bil.Po dolgem in pustem	A
Ni še dolgo ležal, ko se je vzdramil.	Glava	ga je zabolela tako močno, kakor da mu je bilo	A
svojo podobo, ustvari tako, da bo oboje, moja	glava	in tvoja podoba, ena sama nerazdružljiva lepota	A
kakor bi mu otrpnilo srce v ledenem dihu, in	glava	mu omahne na prsi. ”Torej je res!	A
okrvavljenega telesa; na desno ramo se je nagibala	glava	z dolgimi, sprijetimi lasmí, ustna so vzdihnila	A
njega je gledalo dvoje velikih, mirnih oči.	Glava	je bila zmerom nekoliko sklonjena, ker so jo	A
pobožala rožo, kakor jo poboža sončen žarek.	Glava	je klonila pod težkimi, temnimi lasmi, oči so	A
tesni kletki, vse pretesni, zatohli in temni.	Glava	klone med visokimi rameni, roke se stiskajo	A
roko, ki se mu je tresla zaradi prečute noči.	Glava	ga je bolela, delal je brez misli, brez veselja	A
tako, Marica!“ Jecljal je s težkim jezikom,	glava	mu je klonila na mizo. Tinka je trepetala na	A
povrhu!“ Srce pa mu je bilo kakor v vročici in	glava	ga je zabolela. ”Kako lepo bi lehko bilo	A
njenem obrazu. Pospravljala je mizo; njena	glava	je bila globoko upognjena in solze so ji tekle	A
odtod puste sanje!“ Legel je na posteljo, toda	glava	ga je bolela in zaspati ni mogel dolgo ...In ko	A
prožni in lahki kakor poprej; hrbet mu je klonil,	glava	se mu je povesila.In zgodilo se je drugo čudo	A
Le besedo reci!“	Glava	je omahnila; tanke, koščene roke so ležale na	A
njegov obraz se mi je zdel ves spremenjen;	glava	sklonjena, ustna stisnjena, pogled teman in	A
odejo ...“ Naslonil sem se s komolci na mizo;	glava	mi je bila zelo težka. ”Kaj si hotel povedati	A
Milkovič beží po ulicah. Težka mu je	glava,	silno težka.Misli se mu vrté kakor malinska	A
neumnim očem. Zgodilo se je časih, da je bila	glava	osmojena, repek pa še moker; toda bili so dobri	A
misli pa so bile daleč, na čisto drugih potih.	Glava	je klonila zmerom nižje, pestí so se stisnile	A
silo, ki jo daje upanje, se je muha vzdignila;	glava	z ogromnimi očmi je klonila čisto k tlom; nogé	A
mukoma zasuknila pod vodo, da je pogledala debela	glava	izpod neusmiljenega jahača; nato so se vse noge	A
glavo, da bi se branila; zmerom nižje kloni	glava,	komaj vidim še prste visoko iztegnjene roke	A
od ramen; njegova krepka pleča so se zožila,	glava	se je povesila; roke, tresoče, šibke, koščene	A
je, težak in črn, brez lupine in brez jedra!	Glava	mi je otopela, srce je prazna cunja, roke in	A
Opazil je bil namreč, da se je nagibala moja	glava	na desno in da je počivala moja desna roka na	A
ko sem udaril ob klop, sate se streznil in	glava	me je zabolela ...Ni hotela slovesa, ni prišla	A
sem kozarec, roka mi je omahnila na koleno,	glava	mi je klonila in zadremal sem. V	A
med šumno gnečo po žarko razsvetljenem peronu;	glava	mi je bila malo težka, drugače pa mi je bilo	A
/ . / stran 308 . / Zdaj me skoro vedno	glava	boli, in vrti se mi.Samo moja uboga mati se	A
Gori na oknu se je prikazala za hip njegova	glava,	ki je takoj zopet izginila, a že na stopnicah	A
zgrabil hudodelca za kuštrave lase, tako da se je	glava	globoko nagnila. »Joj!«	A
nobenega. Njegovo dolgo teló se je krivílo,	glava	se je zibala in tresla med visokimi, stisnjenimi	A
okraski; v sobo Gradarjevo je gledala očrnela	glava	Meduze s topim izrazom v široko odprtih očeh	A
razcapanega starca in sem ga izgubil ob oglu.	Glava	me je bolela od žganja in od tistih bolnih,	A
v globokem strahu, onemogle in trepetajoče;	glava	je bila upognjena, tako da sem komaj razločil	A
bile moje noge, kakor od dolge poti; in moja	glava	je klonila, ob životu so visele moje roke ...	A
srcu, tudi ne prošnje. Ko je klonila tvoja	glava	in si omahnila ob zidu, sem te vzdignil v naročje	A
se s krepkima rokama, napno se gibka telesa,	glava	sloni ob glavi, kuštravi obedve, rdeči in potni	A
žepih; stal je nekoliko postrani, tudi kodrasta	glava	je bila nalahko nagnjena; na vzdignjenih ramah	A
nerodno zavezano in preveliko zanjo, tako da se je	glava	nekako skrila v njej.Mati je položila desetico	A
drobno telesce se je nagibalo zmerom niže,	glava	se je sklonila in solze so ji kapale na molitvenik	A
poleg hlapca na prvi deski za voznikom; njena	glava	je slonela ob njegovi roki, v naročju je imela	A
je tekla navkreber ... zmedle so se ji misli in	glava	jo je bolela, z gorkim nožem je rezalo od senca	A
svoje bolno hropenje. Zdelo se ji je, da je	glava	silno velika, da se maje od leve na desno.Misli	A
Kolena so se tresla, bližala so se počasi tlom in	glava	je klonila ... Francka je legla; odprla je	A
pričelo spet nalahko pršiti. Francko je bolela	glava;	izginila je vsa radost, vse veselo pričakovanje	A
kislega vina, ki je dišalo zoprno po špiritu, in	glava	mu je bila težka, po razbeljenem čelu mu je	A
umiril samo na zunanje, v srcu pa mu je glodalo,	glava	mu je bila polna mučnih misli.Tudi njega je	A
napravljal z doma. Bil je ves nemiren in razburjen,	glava	ga je bolela.Pospravil je obleko, kolikor je	A
Francka se je zdrznila. Roka je spet vbadala,	glava	se je sklonila globoko in lepe misli so izginile	A
naslanjal s komolci nanj. Počasi je klonila	glava	na roke, na oči so legale težke trepalnice.	A
žalost, minile so vse skrbi. Sedel je za pečjo,	glava	mu je klonila in zadremal je.Ko je prišla mati	A
premikale kakor zamrle, ni jih čutila. Tudi	glava	je bila težka in brez misli, oči so gledale	A
Zbudil se je in spet je bil na blatni cesti,	glava	je bila takoj spet polna grenkih misli - tam	A
se je opiral z njo, je bila v krvavi luži.	Glava	mu je klonila, mati mu je položila roko okoli	A
ostale odprte, drobno telo bo sedelo na klopi,	glava	bo klonila proti kolenom, oči se bodo zatiskale	A
stene, samo nad posteljo sveta podoba, morda	glava	Kristusova, s trnjevo krono in krvavimi kapljami	A
ljudje božji!“ Iz postelje se je vzdignila	glava.	”Lojze!“	A
čežnjo, ves razoran od bolečine ... Ali Lojzetova	glava	se je zibala ... zibala in je izginila ... Tudi	A
zategnjeni glas Micin. Metka je klečala pred stolom,	glava	ji je klonila in dremalo se ji je.Nenadoma se	A
tiščalo jo je k tlom in kolena so se šibila,	glava	je klonila globoko.Spomnila se je njegovega	A
temno obrobljene. Hodila je mukoma in težka	glava	ji je klonila. Stric je sedel za mizo ob	A
Sedela je na skrinji in polagoma ji je klonila	glava,	naslonila se je ob zid, roke so ji ležale trudne	A
prisrčno vdanega! Še niže je klonila Metki	glava,	trepetaje je stopala po visokih kamenitih stopnicah	A
Moli Metka, po pravilih! Obšel jo je nemir,	glava	se je malo vzdignila, roke so padale. ”Češčena	A
zadobilo oproščenje. Visoko se je že vzdignila	glava,	roke so se razklenile in so se iztegnile naproti	A
omahovale, ko so se iztegale naproti, in tudi	glava	je bila težka, kakor da bi nosila veliko svinčeno	A
bila zlezla izpod glave in je padla na tla;	glava	je bila nagnjena nazaj in je visela navzdol	A
nemirno. Ali roka je padla spet težko na odejo,	glava	se je premeknila, zavzdihnile so prsi ... Prestopil	A
bled in upal od strahú in hrepenenja. Njegova	glava	je sklonjena, in razprostrte roké izteza proti	A
očmi; zavita je bila v pregrinjače in plahte,	glava	je klonila na prsi; njen obraz je bil droban	A
temne -- toda kakor prazne, v dušo zaklenjene.	Glava	je klonila pod težkimi lasmi; telo je bilo tanko	A
je prinesla čaja; ko je držala taso, je bila	glava	še bolj upognjena in oči so bile čisto v senci	A
od blizu videla skrito misel v njegovih očeh.	Glava	je klonila na zglavje, temne trepalnice so legale	A
krvavel, tudi na mahu ni bilo ne kapljice krvi;	glava	pa je bila odsekana gladko, kakor z enim samim	A
krik iz tisočerih ust. Grivarja je zabolela	glava;	pogledal je v čudu in strahu, nato se je okrenil	A
neprijazen, da je segel v srce strah in da je	glava	klonila ob težkih spominih. ”Pojdem!“	A
pred njim je stala Olga. Globoko upognjena	glava	pod težo temnih las; pod belim čelom črne oči	A
kakor mlaka. Brez števila ljudi je bilo,	glava	ob glavi, lice ob licu; poznal sem vse.Ne po	A
naposled je zamahnil z roko ter se poslovil ...	Glava	mu je postajala težka; bridkost je zatemnila	A
Odprle so se duri, umolknili smo; neobrita kmečka	glava	z veliko polhovko je pogledala iz sobe; zagodrnjalo	A
ugasovalo je tudi mesto. In Lojzetu je klonila	glava...	Nazaj, nazaj na pusto ravan!	A
čitati ni mogel. Mislil ni nič določnega, samo	glava	mu je bila težka in trudna, kakor bi mu jo uklepali	A
vroče v sobi!“ Mati je pogladila Anko po čelu;	glava	je bila vsa razpaljena. ”To ni zaradi vročine	A
”Nič ne vem; pravijo, da je zdrava ... Ampak	glava	mi je tako težka in tako čudno mi je pri srcu	A
po vseh kotih, vzdolž in počez, kakor že je,	glava	ob glavi, noge vsekrižem; človek bi se ozrl	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani