To zanimivost sta neki ironičen, skoro bi dejal, zaničljiv posmehljaj, ki mu je včasi okrog usten zaigral, in sploh njegova malopaznost za vso okolico prej pospeševala kakor kratila. Ne mené se za svoje sosede ni na levi ni na desni, je pa skrbno in, kakor se mu je videlo, z veseljem, katero more le pravi prijatelj mladine imeti, poslušal otroke, sosebno če je izmed njih kateri odgovarjal, da sta mu se poznala talent in dobra glava.
»Kdo je oni gospod tam v kotu?« vpraša Leon zraven sedečega kaplana.