V kotu pa je belo telesce štiriletne Mimice, ki se ne igra več pred hišo ob fontani, ker tudi ona leži in sope. Potem se vse misli spet zlijejo v široko belo morje, belo kakor rjuhe in vendar mokro in prav do postelje valoví in on si oslini ustnice, da bi lahko srknil belo vodo. Nato spet, kakor da se je zvrnilo težko kolo.