bog (601-700)

smehljaj ‒ le mene poglej! Kajti jaz sem tvoj	bog,	tvoj sodnik, zame živiš in na moji zemlji zaspiš	A
/ stran 83 . / BOGEC Pravijo (nekateri):	bog	je pravičen in vzhičen in dober in junaški	A
nič dičen ‒ Pravijo (nekateri): boga ni in	bog	je ‒ v gniladah ljudi, ki se jim vedno tja mudi	A
‒ neroden, okoren bogec ‒ manjšalnica od	bog;	ubožec, revež gnilad ‒ kar je gnilo sponašati	A
svetla dvorana me krije, luči prižgal je sam	Bog	... Pesem Na nebu visokem bledijo zvezde, v	A
nebom tih je svet in truden in meglen. Moj	bog,	kak poln miru pred smrtjo je večer! Od daleč	A
Oj dobro jutro, hišna mati, oj dobro jutro	bog	vam daj! Namenil sem se v trg pogledat, kjer	A
smeh, bele roke o teh mi letih govore. Poživi	bog	teh petnajst let, njih prvi čas, njih nežni	A
sonce v svet, čebela zbira prvi med. Poživi	bog	teh petnajst let ... Za ves bi ne verjel bil svet	A
njo zdaj pirujem in s prijatlji okrog, in kar	bog	da, zmagujem privajenih rok. Vprašanje Ali	A
pesem hočemo na čast pelinu to zapeti, poživi	bog	njegovo rast, in sonce nanj naj sveti! Kaj nagelj	A
v slavo in čast todi klas zori. Da obvaruje	Bog	hudih ur ga, vetrov, da povsodi okrog zlije	A
zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da, za klas	Bog	usliši nas, čez razore zavej sredi urnih maš	A
/ . / stran 89 . / VISOKA MOLITEV Večni	Bog,	pred tebe pokleknem tja in prosim te sklenjenih	A
ZIMSKA PESEM Prišel hudi čas, prišla zima, mraz,	bog	z menoj, prišel hudi čas! Ne le veje smrek,	A
Pomladanska slutnja k nam v deželo gre, zdravo,	Bog	in sonce, gora in polje! O vas vedo ptice, lahno	A
deželo hodi, posestrima se ji rodi, kot dobri	Bog	mi v dušo vodi vesele, jasne, mlade dni. To	A
lipo pri mizi županek sedi, de mu župnik sam: »	Bog	blagoslovi!« »Na veke,« župan de, tako mu veli	A
pesem hočemo na čast pelinu to zapeti, poživi	bog	njegovo rast, in sonce nanj naj sveti! Kaj nagelj	A
oče, zame, mati, ne žaluj, tiho, bratje, ‒	Bog	tak hoče, da ko noč sem tih in tuj! Dolga,	A
le naukov še cel kor je nad teboj; obvaruj	bog	jih zlega, pa upanje in kranjski ta humor,	A
Marijo marsiktero ... Polni bodite srca kakor	Bog	tam v paradižu; spravil Kristus greh s sveta	A
mladi časi? Svoje, samorodne pač volje srce nam	Bog	dal je, da bije, pa naj grem po gozdu in naj	A
hočem ti biti gospodar, biti edini drug ... »	Bog	blagoslovi par, dve skrinji rjuh ‒ Bog oče,	A
drug ... »Bog blagoslovi par, dve skrinji rjuh ‒	Bog	oče, sin in sveti duh!« Ženitovanjska pesem	A
Gotovo, ki najbolj cvete! S tem vincem si napij,	bog	daj nam srečnih dni ‒ odprli hišo smo ti in	A
slavo in čast tudi klas zori. Da obvaruje	Bog	hudih ur ga, vetrov, da povsodi okrog zlije	A
zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da, za klas	Bog	usliši nas, čez razore zavej sredi urnih maš	A
blagoslovil nas, dež, volčji mraz poslal nam	Bog	in kratek dan in tmo in noč nato ko kozji rog	A
vrag uganja zlo vse te noči, ki do jutra mu	Bog	jih pusti. Prekriža kristjan se in leže nocoj	A
modrim pasom todi šla je čez dvorišče ‒ da mi	Bog	je dal na voljo, volil to bi si ognjišče! Ni	A
pasom šum in krik ‒ hej, zimska gonja, da mi	Bog	je dal na voljo, volil tega bi si konja! Ni	A
modrim pasom, z bistro ono golobico ‒ da mi	Bog	je dal na voljo, volil dom bi in devico! Prišel	A
zdravljene mi, hiše ve, lepo porisane! Veselo da mi	Bog	srce, pa volje da mi pisane! Na poljani Na	A
/ . / stran 96 . / Visoka molitev Večni	Bog,	pred tebe pokleknem tja in prosim te sklenjenih	A
zimski čas ‒ da še deklic ni nam takih, pa usmili	bog	se nas! Zimska pesem Prišel hudi čas, prišla	A
Zimska pesem Prišel hudi čas, prišla zima, mraz,	bog	z menoj, prišel hudi čas! Ne le veje smrek,	A
več otrok in sin ne moj, pusti nas, pojdi in	Bog	s teboj, v hiši zate več prostora ni, oče je	A
je, ki ti tako govori.« »Pusti nas, pojdi in	Bog	s teboj,« ponovijo sinovi še, bratje takoj.	A
zdaj si okrog, pustil nas, pojdi, odpusti ti	Bog,	človek zgubljen si, ko smrt si plašan,« starši	A
spet bilo te ni sram, pusti nas, pojdi, da se	Bog	ne zjezi,« srednji že de mu ko grom iz noči	A
mu ko grom iz noči. »Pusti nas, pojdi, da se	Bog	ne zjezi,« stopi mlajši tu prednje, tako govori	A
nami naj spet živi! Kar je vzel, dal bo spet	Bog	... « in molk je zavladal sred sprtih otrok.	A
sred sprtih otrok. »Kar je vzel, dal bo spet	Bog	... « in molk je še vladal ko v grobu okrog.	A
Eloi, eloi, lama sabaktani?", kar pomeni "Moj	Bog,	moj Bog, zakaj si me zapustil?"). ATRIJ (str	A
lama sabaktani?", kar pomeni "Moj Bog, moj	Bog,	zakaj si me zapustil?"). ATRIJ (str. 81): merjen	A
besede "MANE, TEKEL, FARES"; mane: preštel je	Bog	tvoje kraljestvo in mu naredil konec; TEKEL	A
daje kamen; kaj ti še dosti dolgo ne slepari?	Bog	te odreši tega zlega ‒ amen! VI »Naučni	A
presladko! . / . / stran 10 . / VIII Tí jeze	bog	si, nisi bog ljubezni; gorjé mu, kdor v nemilost	A
stran 10 . / VIII Tí jeze bog si, nisi	bog	ljubezni; gorjé mu, kdor v nemilost tvojo pade	A
ker pozabiti nimaš ti navade, ti maščevanja	bog,	neskončno jezni! Strašní ukazi tvoji so železni	A
težkó prebavi! . / . / stran 14 . / XII	Bog	plati Vam nauke literarne, v podlistku razložene	A
trnju, čez krtíne pót pretakamo, prešernega nam	Bog	je dal vodníka! Porednost tvoja z nami je velika	A
Če si ostala meni zvesta, Naj srečne ure	bog	ti dá, In ljubega v naročje tvoje Naj kmalo	A
jaz bil jezen nanje, Tako lepo za mé skerbé!	Bog	plati dobro jim dejanje, Če jim ga sama nisi	A
rojstni kraj; Vé Francozinje se v šolah Ne učite	bog	ve kaj. Malo veste, kje dežela Ona ali ta leží	A
gledam te na tihem ‒ brani Solzé se komaj mi okó;	Bog	srečno, tica! te ohrani, In pa tvoj mili rod	A
ko te gledam ‒ brani Solzé se komaj mi okó;	Bog	srečno, tica! te ohrani In pa tvoj mili rod	A
zlati dnevi zdaj; Saj bolje pozno, ko nikoli;	Bog	meni táko srečo daj! Oh, kàj ste res spet tu	A
ne miluj me, ko dalje grem, Rokó mi podaj, pa	bog	te obvari! Spremljala si em, dokler je bil dán	A
‒ . / . / stran 49 . / Ljubljana Pozdravi	bog	te, belo mesto! Nad tabo sivi, stari grad; Iz	A
ki gre tód mimó! . / . / stran 51 . / Bled	Bog	sprimi, svitlo te jezéro! Iz serca kličem ti	A
tvoja kdaj zastava bode Vihrala tam, kjer bojni	bog	kraljuje? Kdaj tí ponosno vodil boš narode.	A
je hrib in log teman, To bo gotovo sodni dan,	Bog	nam pomagaj v tej nadlogi! 1. penica: Pomladni	A
sestré; Kje zibelka je moja tekla? To sam le	bog	nebeški vé! V berlogu divjem v gostem gozdu	A
zagleda pred seboj, Kakó se bo vstrašila mati! O	bog	te sprimi, priserčni moj! Veselja se moram jokati	A
ostanite zad, Da svitlo storí se pred mano;	Bog	sprimi te, sivi, stari grad! Pod tabo belo Ljubljano	A
tabo belo Ljubljano. O zlata mati! sprimi vas	bog,	Na persi stisnite sina; ‒ Oh! tù je lepo, tu	A
si, revež! trudne oči, O materi se ti sanja;	Bog	ti jo tolaži, saj se mi zdi, Ne boš se zbudil	A
jok, za njim je stok Pomagaj zdaj nam večni	bog!	Če on se nas ne vsmili, Ni nam pomoči v sili	A
kupo v rokó In pijte na njeno zdravje z meno.	Bog	živi dekleta, bog živi žené, Ki nam v ljubezni	A
na njeno zdravje z meno. Bog živi dekleta,	bog	živi žené, Ki nam v ljubezni življenje sladé	A
‒ ‒„Tedaj se pa vsmili me večni	bog!	Nikar mi tako ne davi rok!”	A
nič delj ne hodi, Ustavi se, zgubljeni sin!	Bog	večni tebi vsmiljen bodi, Njej konec dal je	A
ločim se od tod; Sprejmi zgubljenega me sina!	Bog	te obvaruj, solz dolina!” * Nož v svitu mesečnem	A
Rusiji otroke žro, žive bi nas v krop zmetali,	Bog	nas varji! Bog nas varji!	A
žive bi nas v krop zmetali, Bog nas varji!	Bog	nas varji!... «	A
misli še na sina? . / . / stran 33 . / Čuvaj,	Bog,	mi majko sivo, zlate sanje ji podari, mene,	A
cvetke, in nesla vas na grob njegov, a sam	Bog	ve, kje izkopan je, tam, sredi zelenih valov	A
je potopila in oče je potonil z njo, in sam	Bog	ve, kje v sebi skriva ga neizmerno morsko dno	A
cvetke, in nesla vas na grob njegov, a sam	Bog	ve, kje izkopan je tam, sredi zélenih valov	A
množic sem tiho obstala zazrla se - kam? Sam	Bog	ve... Z očmi te pač nisem iskala, iskalo te je	A
višin ji v mrtvih očeh... Zdaj spi pod zemljo in	Bog	vé, če kje na zemlji, kjer mnogi živijo ljudje	A
Že v visoki kroni bukve zdaj kramljata.	Bog	ve, kaj povedati si vse imata? Vedno lepšo,	A
in Eva Ker sta grešila, sta bila izgnana	Bog	je nekoga moral dat za zgled. Kači sta se pustila	A
duše slabe grešimo, da se tresejo nebesa. In	Bog	nad nami zagrmi: barabe! in jezno točo po vrtovih	A
eotesáni. . /\ .. stran 24 . \/ Kajn in Abel	Bog	odobril je Ablovo daritev. Kajnu pa to nekako	A
prijavil: »Njega si rad imel, mene preziral!«, a	Bog	se ni na dolgo kregal s Kajnom, lepo ga je nagnal	A
Tratice za hišami črne in spolzke. Nad njimi le	Bog.	In Njegova nebeška simfonija.	A
ampak šele, ko Bogu (spet) sem rekel: veš,	Bog,	naš tati je purana spekel in ga zažgal, ker	A
zažgal, ker vmes je moral it po mene v šolo. -	Bog	se je nasmehnil in rekel: spi, ne misli na purana	A
me sreča, me ustvari po svoje, zase ko da je	bog.	Gledam to svojo novo podobo in ljubim človeka	A
ljubi moj je umrl Danes ljubi moj je umrl	bog	daj mir njegovi duši, naj pokoja mu ne ruši	A
spomin! . / . / stran 16 . / SIROMAK Kar	Bog	mi je življenje dal, odkar sem se zavedel, pod	A
. / stran 41 . / LASTOVKAM »Lastovke, oj	Bog	vas sprimi, ko po dolgi, ostri zimi priletele	A
bo, kaj bo pač to? Čuj, gôri kliče višnji	Bog:	»Nocoj bo svet odklet in konec bode rev, nadlog	A
stran 57 . / O NEVIHTI Zanesi nam, zanesi,	Bog,	otmì na rev, otmì nadlog! Grozi sovražnica srdita	A
boji vse šibe se grozeče. Zanesi nam, zanesi,	Bog,	otmì nas rev, otmì nadlog! Oh, saj te kličemo	A
blagoslov na nas rosila. Zanesi nam, zanesi,	Bog,	otmì nas rev, otmì nadlog! ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ Zastonj	A
naslikale notri nadzemeljske slike. Brezmejno ko	Bog	je svetišče srca, skrivnostno kot on je, kdo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani