In vedno ob uri že pozni duhovi se vračajo grozni, pošastni ponavljajo ples, in starček ne stisne očes, zgubljeno na veke je spanje, dobljeno pekoče spoznanje: najhujša je vseh bolečin kesanje, krivice spomin!
SIROMAK Kar Bog mi je življenje dal, odkar sem se zavedel, pod svojo streho nisem spal, pri svojih nisem jedel. Svatuje dan za dnevom grad, po njem veselje vriska; a siromaka mraz in glad pod milim nebom stiska.