bog (801-900)

»A nekaj vam moram zaupati. Če bi me	Bog	še kdaj kaznoval, da pridem v stisko zavoljo	A
napravil to neumnost, ki se je iztekla tako srečno.	Bog	je velik!Vi zdravniki ste malce kruti, a zelo	A
izrazito. »Dobro, še boš govoril in jedel, če	Bog	da, a zdaj boš poslušen kakor ura.Zini, še bolj	A
skromno življenje?« . /\ .. stran 77 . \/ »	Bog	ve!Za zdaj hvalite Boga, da se polega pogubonosni	A
meni, da se izplača živeti še katero leto?« »	Bog	je velik!Komu je dragocen vsak dan življenja	A
kakor mož moža, ali je tisto, kar imenujete vi	Bog,	res kaj ali nič?« »Tisto je vse!«	A
Zganite se in pomagajte si sami, da vam pomore	Bog!	« S temi besedami sem se poslovil in odhitel	A
se je odrezala. »Dekle tisoč tednov, ohrani	Bog	vas v cvetju!« sem jo pozdravil in ji segel	A
okostnjak pomenil konec njegovemu življenju. »	Bog	je velik!« sem rekel in se spravil na delo.	A
Ta pljučnica, ki jo še čutiš, premine, ako	Bog	da, v teku nekaj tednov brez posledic; za veliko	A
rekel: »Da bo držalo!« . /\ .. stran 168 . \/ »	Bog	ti odpusti!« je odvrnil z milo svarečim glasom	A
skrbi doma in zamere pri krutem mojem trinogu!	Bog	z vami!« Pokazal je z roko name, se zasukal	A
delavcem, ki večerjajo pri veliki družinski mizi. »	Bog	blagoslovi, ljudje krščanski!« Z vsemi	A
Drozga, hoče govoriti... zmiglje znova z ramo...	Bog	ti pomagaj, dedec; sam veš kaj ti je storiti	A
Zdaj vas imam rad.	Bog	vas živi!« Možaka trčita.	A
jerbasu in s prtom, da skrije svoj nemir. »	Bog	blagoslovi!« vošči Drozeg delavcem. »Žlice so	A
pritisne k sebi, da zavrešči kot poblaznela: »Moj	Bog,	pustite me!« »Saj si vajena prijemanja	A
Obrit, napol gosposki človek skoči k mizi: »	Bog	daj, Drozeg!Danes ste pa dobre volje, kakor	A
»Hahaha... da sem torej izgubljen?	Bog	pomagaj!A vi imate izkušnje...« -	A
Drozeg dvigne kupico: »	Bog	te živi, Rebčevka!Bog te živi in pomnoži!	A
»Bog te živi, Rebčevka!	Bog	te živi in pomnoži! Ampak - pri otrocih, Rebec	A
podobno, norcu, sleparskemu, hudobnemu... Ali je še	Bog	na svetu, da udari grešnika?« Rebec	A
Drozeg prime za vajeti in ustavi konja. »	Bog	daj, Porenta!No, kako pa kaj?	A
zbode v prsih, saj sta imela rada starega - a	Bog	pomagaj, če mu je tako usojeno, je treba razumeti	A
Saj si slabo vladal, Peter. Moj	Bog	- tvoja oblast nad deco!?Muhasto, otročje si	A
Neznano čustvo že toliko desetletij... Moj	Bog,	Peter - kam bi se pogreznil, da ubežiš peklu	A
vinčka... potrpežljivo čakanje, da ga zopet -	Bog	pokliče...	A
45 Pozdrav „Buge waz primi, gralva Venus” (	Bog	vas sprejmi, kraljevska Venera), s katerim je	A
»Saj veste, da mi italijanščine ne znamo.	Bog	ne daj, da ne bi imele Štefana!« Ko je odšla	A
Kakor da ga ne pozna več, odkar je v novi šoli.	Bog	mi ne zapiši za greh, a kakor tepček ima jajčasto	A
se dobro pazi, ker vemo, kdo je proti nam!« »	Bog	te bo kaznoval,« je tiho šepnila mama. »Non	A
kmalu tudi po nji. A stran od tod, proč, moj	bog,	proč! 3 Tedaj se je odločila, da gre.	A
pa se je tiščala k njeni mami. Revica, naj ji	Bog	da večni mir, blaga duša je bila, o ti sirota	A
Ja, nazaj ne pridemo.	Bog	mu daj večni mir.A njo je bilo strah, molila	A
tak fant, dokler ga niso izmaličili ti hudiči,	Bog	ji ne zapiši za greh, da kolne v tem dnevu,	A
Tudi so nekoč na križpotju ubili fašista, in	bog	vari, da bi kdo sumil, da ima stric lovsko puško	A
reče,« je rekla. »Ciril pa, kakor da je mojster	bog.	« Zresnila se je.	A
rusko takó, po nemško takó, po arabsko - moj	Bog,	pa osemindvajset let ima.Jaz znam za silo francoski	A
drobceno in zaporedoma trzala z rameni. »Nu ja,	Bog	ga je kaznoval za greh,« je vdano, skoraj proti	A
išče izgubljen pes svojega gospodarja. Sam	bog	ve, kje sem bil potem.Sedel sem v kinu in poslušal	A
»Truden sem, izčrpan ... O moj	bog!	« sem vzdihnil in se globoko zasmilil sam sebi	A
* Zdaj sem spet sam. Moj	Bog,	kaj sem storil. Pokazal sem mu vrata.	A
razumem ničesar več. Jaz ne vem več, kje je	Bog.	Zgubil sem se popolnoma.	A
Temnikar pa še glasneje: ‘Če mora	bog	vedeti, kakšen sem, zakaj ne bi vedeli tudi	A
trdim palcem po ostrini. - Ah, ti moj ljubi	bog!	- je Temnikarica zmajala z glavo.- S tabo pa	A
stegnila koščeno roko in ustavila nihalo. -	Bog	mu daj večni mir! - je rekla v tišino in se	A
se je, toda noge se niso premaknile. - In	bog	ve, kaj bo, ko me najdejo?... - ga je spreletel	A
rekel, da je samo strahota in ne povest. Moj	bog,	ali res ni povest?Mar strahote, ki jih človek	A
nesrečnega Mihe. . /\ . / . / 112 .. . \/ . / -	Bog,	če bi ti bil, bi zdaj tudi mahnil! - je zahropel	A
Potem je začel trebiti. Sam	Bog	ve, koliko brinja in česmina je izruval, da	A
„Moram! Preveč nas je	Bog	dal ... in bajtarija je mejhna.Cerkovništvo pa	A
vse zapovedi, ki sta jih narekovala cesar in	bog.	Rodil se je bajtarju Vojnacu in Vojnački	A
kakor je, in da se ne smejo upirati, če je toča;	bog	že ve, zakaj, in če povodenj odnese polovico	A
lahko mislil. Tam nekje daleč sta bila cesar in	bog,	ki sta imela na vasi svoje hlapce, župnika in	A
bogu, kar je božjega, in nič se ne upirajte;	bog	že sam ve, kaj dela. Žef je pomislil	A
cesar, ki je bil vendar tako nerazrušljiv kakor	bog,	pa tudi bog sam jim je polzel iz duš:videli	A
vendar tako nerazrušljiv kakor bog, pa tudi	bog	sam jim je polzel iz duš:videli so v isti sapi	A
za hišami pa je že bilo strmo pobočje. »Moj	bog,	kje so pa njive?« se je vprašal. Potegnil	A
»Nanci je lahko.	Bog	je ni pozabil.Še dandanašnji ji pošilja mano	A
Legel je, se odel do ušes in zamrmral: »	Bog	in sveti križ božji, kakor je božja volja, tako	A
nasmeh, počepnil je in zamrmral: »Eh, moj	bog,	vojska je, kaj hočemo.« Še slabše je	A
sedla Ostrišu na kolena in rekla: »Da bi nas	bog	že vendar rešil te žive pokore!« Anca	A
brezskrbnosti. Potem je prišlo sedemnajsto leto in	bog	je odpovedal mano.Vojaki so zaklepali komis	A
»Dragi farani! Naš gospod	bog	se je usmilil svojih ponižnih hlapcev.Odvrnil	A
Jaz pa sem zmerom pravil:	Bog	ve, skoraj ne verjamem, da bi pustil kožo.In	A
Ni prijetno, ne. Pa kaj, vsi smo slabi, vsi,	bog	nam v greh ne zapiši.Duh je voljan, a meso je	A
delovanja, rekla: »Eh, nikar se tako ne ženi,	bog	že ve, kaj dela.« Te besede so Žefa	A
»Kaj?	Bog	že ve, kaj dela?Razbojnik in tat tudi vesta	A
»Jaz?	Bog	ne zadeni!« se je stulil starec. »Pasenčurkova	A
In odločil sem se za drevo. Zakaj, sam	bog	ve. Vpraševal sem se o tem, odgovora nisem našel	A
prijel za stol. Žena, ki je v tej kretnji, le	bog	vedi zakaj, videla jezo, je pritisnila hčer	A
Živega ne bo več od tam ... In	bog	mi ne bo nikdar odpustil, ker sem to tudi želela	A
dvignila roke. »Ooo, saj sem molila, da bi me	bog	rešil tako pregrešnih misli in želja, a medtem	A
Kam greš? ...« je vztrepetala vsa obupana. Sam	bog	vedi, zakaj ji je šinila v glavo misel, da jo	A
gotovo pridobila nebeško kraljestvo, „kajti	Bog	je neskončno usmiljen, pravičen, dober, i.t	A
mojega zapeljivca žgal peklenski ogenj, kako je	Bog	neskončno usmiljen in pravičen in kako udano	A
Ali bom zaradi tega kaj na boljšem? In če je	Bog	neskončno usmiljen, se bo usmilil tudi mojega	A
požirek mleka za otroka, soli in vžigalic. „Moj	Bog,	še zakuriti nimam s čim!" „Otrok je	A
podobni oblakom, ki prinašajo nevihto. „O moj	Bog,	da bi le ne zrogovilil!" In otroci ne dajo miru	A
večer je tak šum zaradi nje. O, ti moj ljubi	Bog,	spet so ji ukradli meso iz lonca.Samo k Ferletisovi	A
ki so posedle tu pa tam, kakor jih je ljubi	Bog	poslal.In tam so brajde.	A
vse vino kri. To zemljo imamo vsi tako radi,	Bog	ne daj, da bi kdaj popolnoma izkrvavela.	A
Pa karkoli naj že bo.	Bog	mu daj mir.Stojim ob Soči.	A
za svojim živinčetom in voščijo pastirjem: »	Bog	vam daj srečo in pred strelo naj vas varuje	A
en vrisk in čeča ve, da je bil njen fant. Moj	Bog,	saj ga ima tako rada in po vrisku ga je spoznala	A
KRUH 51 . / . \/ . / prekrižala in rekla: »	Bog	in sveti duh naj ga dvigneta.« Toda bog in sveti	A
»Bog in sveti duh naj ga dvigneta.« Toda	bog	in sveti duh sta ga vselej stlačila, da je bil	A
dobre zime, da sem bil otrok. Sneg je ljubi	Bog	z neba na zemljo sejal, krog brda je stric Veter	A
- in je zbežala z njim in kje je danes, sam	bog	ve.Govorili so, da je med »tistimi« v Milanu	A
črne. Tudi ima vse njeno, robat je včasih, moj	Bog,	kdo pa ni, drugače pa je tako silno mehak in	A
Noge so postajale svinec. -	Bog	me hoče kaznovati, ker sem zapustila Vladimirja	A
sem zapustila Vladimirja, - se je zdrznila. O	Bog,	trudna, trudna. Omahnila je na beli	A
tistim nesrečnim ljudem, ki jih je pravični	Bog	prikrajšal za smisel tako zvanega svetlega gledanja	A
izvršiti smrtne obsodbe. Kako je to, da me	Bog	ne kaznuje, sem se čudil potem.Saj sem vendar	A
zaradi spomina nanj, zaradi navadnega ogorka. In	Bog	me ne kaznuje.Kaj sem tako daleč zavržen in	A
ne bi bilo tete, ki je ves čas govorila sam	bog	vedi o čem. »Seveda.	A
skoraj tako upognjeno kakor rajnka Loputnica,	bog	ji daj nebesa; roke so mu mahale že mimo kolen	A
našo vas. Sedemsto duš se peha v tej grapi sam	bog	ve koliko strašnih let.Ko pade kramp iz roke	A
žalostne duše zaprosil z bridkostjo in jezo: »O	bog,	ozri se na nas!Ali ne vidiš, kako trpimo?	A
šeststo lir na leto, ali tri teleta.’ - Moj	bog,	kaj pa imajo teleta pri tem ? -se je zgrozil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani