Na Medardovo jasnih dni, mirne daj Margaretine, da se svet veseli lepe letine ‒ da neznan glas noči, ko s temo govori, da nam daleč zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da, za klas Bog usliši nas, čez razore zavej sredi urnih maš; naj se dnevi vrste kot svet pisan z gore ‒ Prepelica, hej, čez polje, hitri veter, zavej čez gore!