bog (401-500)

se v dolino radósten:« . / . / stran 78 . / »	Bog	žívi v čašah naših sók tá zlati! Vsa ž njim	A
Vsa ž njim slovenska nam vina!	Bog	žívi, ki rodí jih, zemljo sveto ‒ Žívela vsa	A
»Ušèl je!« ‒ »	Bog	mu v gréh ne štéj!«...	A
Káj preskrbéla že otrók Po hišah svojih sem, o	Bog!	«...	A
Od pota si počíjte, Pri meni prenočíte!« »	Bog	plati, mlada Vam gospá!‒	A
tretji sem storila: Kobzárja ‒ poljubila ... « »	Bog	pač mi grehe odpusti ... A ón, a ón mi oprostí	A
beneški goré, Oj, svetli, nebrojni kresóvi;	Bog	vas se usmíli, ubogi ljudjé: Goríjo vam vaši	A
Kristus se smehljáje ‒ »Brez strahú užívaj, kar	Bog	sám ti daje!« »Oh, drugód ustvári táke še toplíce	A
je videl kdo že čudo takšno? Kaj to poménja,	Bog	vé!« »Solnce prvo ko zlató se svéti, Drugo	A
praša se boječe: »Káj li tam gôri je tó?« »	Bog	srdí se zarad grehov naših!« Čuje pobožen se	A
...	Bog	sám borí se za nas!‒	A
»Oh, délati ‒ kaka sramôta! O	Bog!	Oh, škoda teh bélih, teh nežnih je rók!... «	A
naslonjen Kmet Pásanec pravi, velí: »Car daleč, a	Bog	je visôko! Odkód pomoči in svetá?	A
Matija naj živí!« . / . / stran 156 . / »	Bog	spólnil ti je željo, knez! Ves národ v têbi	A
odseva srečnega miru ozir! Na pot življenja	Bog	ti trôsi cvete, nikdar ne skali ljúbeznih oči	A
sodnik pravičen svoji zmoti kaj trpel sem ‒ vedi	Bog	in jaz! Tiho ‒!	A
utriplje več v nestalnem hrepenenju: Neskončni	Bog,	ozri se vanj, ne spomni hudih se dejanj, ki	A
Drevesu vsakemu posebej čast!	Bog	seme v zemljo je položil vsem, iz tal prinikli	A
mogoče, iz hrastovih semen hote kostanje. Ni	Bog	ustvaril vseh dreves le zanje; vsak poje to	A
Mirza Schaffy je molil, zviti ptič: »Zahvaljen	Bog,	da tepce si ustvaril! Ko tudi nje z modrostjo	A
Kaj morem sam zato, ljubezni vnet! O	Bog,	le eno mater ima sin. In ene matere spomin,	A
ljubljena, tedaj, in kaj ti vse povedal ‒ vedi	Bog!	Spomin mi vzel bo tistih hipov raj, in moj izraz	A
molim zate tolikanj ... . / . / stran 74 . / Da	Bog	naj milostni pozabi, kar je tvoj duh zagrešil	A
mari, v katerem živeti še moram jaz; odgrnil ti	Bog	je, božji stvari, ljubezni, resnice svoj večni	A
lahko sam prepričal, da sodi svet drugače kot	Bog,	da človek, ki hoče pošteno živeti, največkrat	A
sodi! * . / . / stran 84 . / Sprelepi	Bog,	dobrotni Bog, odkleni nebeška vrata vigredi	A
. / . / stran 84 . / Sprelepi Bog, dobrotni	Bog,	odkleni nebeška vrata vigredi zeleni! Razdmi	A
vsakdo hujše je obsojal pota mladosti moje, nego	Bog	in jaz, utrujen potnik ‒ jaz in Bog ‒ dobrota	A
moje, nego Bog in jaz, utrujen potnik ‒ jaz in	Bog	‒ dobrota ... Trpljenje, kje je verni tvoj obraz	A
akorda, ubrana kakor angelski napev, ki večni	Bog	mu sam prečist izvor da. Pozabi ali ne!	A
Vrag vzemi tvoje vse obete! O	Bog!	SolzČ te prosim, le solza, da gorko se izjokam	A
Vir solz mi je na lice vrel, on pa je šel,	Bog	vedi, kod in kam ... Redovnikova prikazen (Legenda	A
prs poslednji privre mu govor vnet: »Na nebu	Bog	je sklenil, prestol zasedem nov, porosil vas	A
menih je usta zmočil zares s krvjo, kaznuj me	Bog!	Jaz vina v kelih bom natočil in pil bom tudi	A
objame. »Častne smrti, sin, umiraš,« de mu, »	Bog	ti bode plačal smrtne rane.« Glavo nagne Abdalah	A
misli žar, kterim je življenje ‒ šala, trebuh	bog	in vzor ‒ denar! Moja zgodovina Rod za rodom	A
meniš stati, prepozna si. ‒ Na vek te čuvaj	Bog!	« In hitro žena zapusti moj stan ‒	A
Kaj vleče me še zdaj nazaj? Sam	Bog	nebeški ve vse kaj. Samozavest Kako si upam	A
da moliš premalo. Vse, kar imamo, deli nam	Bog.	Le njemu prošnjo, njemu zahvalo!«	A
Vinske kaplje daje od leta manj do leta trs.« »	Bog	ve, kaj bode!« meni starec, in vzdihljaj mu	A
vročina, da skoro prišla bi ob luč spomina. »Moj	Bog!	Kdaj prideva vendar v izvor!«	A
mu je v rokah razpalo. Od vlage, od črvov ‒	Bog	vedi od česa ‒ sprhnele so vse, ko v grobu telesa	A
‒. Kaj bi pravil!	Bog	ne zameri mojih zmot, a svet bi me morda obglavil	A
Pogrebec Kómu preje se nasmeje blaga smrt, ve	Bog	na nebu, a če ti umrješ preje, pridem k tvojemu	A
in drugim ni odprto srce moje. Ve li večni	Bog,	zakaj? Ha!...	A
jaz na livado prosto, k drugim družicam, o,	Bog	ne daj, v sladko suženjstvo jaz grem le tvoje	A
lesovih skritih, potih kamenitih. »Dober večer,	Bog	daj, mlinarica mlada!« »Dober večer, Bog daj	A
večer, Bog daj, mlinarica mlada!« »Dober večer,	Bog	daj, duša golobrada!« »Si li žito zmlela?«	A
poeta, že poetizira!« Pride tretji in se čudi: »	Bog	te čuvaj zlega, kaj da bolj se ne varuješ?	A
Tvoja bradica lepà. Kaj da z manoj hodi, to naj	Bog	razsodi, tvoja bradica lepà. Pa ne boj se me	A
sanjavem te logu. . /\ .. stran 83 . \/ Ej,	Bog	ve, kje rasteš, razkošni moj cvet, kje nad tabo	A
moj cvet, kje nad tabo drhtijo metulji, ej,	Bog	ve...No, dnevi nekdanji lepi so davno preminuli	A
severna noč. . /\ .. stran 108 . \/ IV Moj	Bog,	kako je pač ljubil to noč, te mrzle zvezdice	A
ker zdaj v nevarnosti je neprestani. Usliši	Bog	molitvico naivno in presadi v samoto cvetko	A
Oj, dober večer! -	Bog	daj!- Kak ljubó tresoč je glasek njen!	A
v studencu vmivala. Če videl starec jo - mu	Bog	pomozi! Srce mu prestrelila v temni vozi...	A
prikaže lep komet, izgine spet, a vedi večni	Bog,	kam prejde on v neznani daljni svet. Da bi	A
to ni mar mi dosti! Če ti ne verješ, pa ti	Bog	oprosti, o ljubica, a srce, ti obupaj! II	A
zibajoči, li morda vse, li morda nič, povej! Ah,	Bog	si vedi, to le pač odslej za trdno vem, da ljubim	A
izvira... nad zvezdami. Tam biva On, vesoljni	Bog	nad nami, v rokàh so mu do vseh skrivnosti ključi	A
neskončno hrepenenje, ah, če te je v nebo poklical	Bog:	Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje, kot rožica	A
krasi dehteči log. . /\ .. stran 167 . \/ Moj	Bog	Il faut que tout homme trouve pour lui-même	A
razsvetljuje naj?... . /\ .. stran 170 . \/ III O	Bog	svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni	A
sonca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o	Bog,	zaneti mi večni, žarki ogenj v dnu srca! IV	A
si prišel v strašnih strel hitrosti ljubeči	Bog,	svoj narod kaznovat, a zopet izpregledal mu	A
s teboj. Kako sem ljubil te, o harmonija, o	Bog,	o Stvarnik, o svetá Mesija!... VI A glej, odtrgali	A
Čuj, angel mladi!« No, detece beži, a	Bog	gre ž njim... VIII Kaj, ti bežiš?	A
. /\ .. stran 197 . \/ Najprej je prišlà,	Bog	ve, Bog ve, al angelček ali demon prijela za	A
stran 197 . \/ Najprej je prišlà, Bog ve,	Bog	ve, al angelček ali demon prijela za vrv je	A
ženske te ne morem nikdar pozabiti, saj lepa ni	Bog	ve kako, toda pač! Ne smem tako govoriti.	A
poljanami dva letita proti hiši gozdarski. »	Bog	vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov, a jaz	A
proti hiši gozdarski. »Bog vas živi, gozdar,	Bog	ohrani vaš krov, a jaz sem pripeljal se danes	A
predstavljajta in snujta; duh, srce, popoludne delujta,	Bog	visoko, znanost je globoko, a brez volje ti	A
13 . / al počakaj, de to bít′ v prsih neha ‒	Bog	te obvari! préd ni moč te pozabít′. K slovesu	A
mojga ženo sem najdel poročeno ‒ prestal sam	Bog	ve kaj! Le jadra spet napnimo, valovam se zročimo	A
narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét′!	Bog	našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet	A
zdravljico, bratje! čmo zapét′! Bog našo nam deželo,	Bog	živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas	A
z njo čast, ko préd, spet naša boste last!	Bog	žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice;	A
jezik ji lažniv′ obeta, jo peljati pred oltar;	Bog	te obvar! De prisegel, si obljubil, de boš mene	A
ti druge snubil, ni ti v mislih več nikdár,	Bog	te obvar! De srcé, ki je gorelo le za té, življenje	A
níkdar več ne bo veselo, kaj je tebi tega mar;	Bog	te obvar! Bog obvar te zdaj in vedno, Bog obvar	A
veselo, kaj je tebi tega mar; Bog te obvar!	Bog	obvar te zdaj in vedno, Bog obvar te z ljubco	A
mar; Bog te obvar! Bog obvar te zdaj in vedno,	Bog	obvar te z ljubco čedno, Bog men′ uro daj posledno	A
zdaj in vedno, Bog obvar te z ljubco čedno,	Bog	men′ uro daj posledno préd, ko gresta pred oltar	A
uro daj posledno préd, ko gresta pred oltar,	Bog	te obvar! Nezakonska mati Káj pa je tebe treba	A
lepote, dekle drago! Naj tekó ti mirni dnevi,	Bog	ti žívi teto staro. Je v šestnajstem, mislim	A
bi neki dekle raslo lepši od neveste naše?” “	Bog	jo žívi gospodično, Bog ji hčere daj enake,	A
od neveste naše?” “Bog jo žívi gospodično,	Bog	ji hčere daj enake, tak cveteče, tak sloveče	A
hčere daj enake, tak cveteče, tak sloveče!	Bog	ji sine daj junake! Pod cesarjam zdéj narlepši	A
grozno togotuje. K nji mati skrbna prileti: “	Bog	vsmíli se!” zdihuje; “O káj ti je, o ljuba hči	A
‒ “Usmiljen	Bog,	pomagaj tí! Hči, očenaš molive!	A
Hči, očenaš molive! Vse dobro je, kar	Bog	stori. de usmili se, prosive.” “O mati, mati	A
“O mati, mati! laž je tó!	Bog	storil meni je hudó! Kogá sem primolila?	A
‒ “Pomagaj	Bog!	otroka tí ubozega ne sodi! Ne ve, kaj jezik	A
Bogam kregat′ se ne sme! Odšla si trupla sili,	Bog	duše se usmili!” ‒ Povodni mož Od nékdej lepé	A
se prašajo ljudje; nobeden ni bil zraven, sam	Bog	nebeški ve. K pogrébu vkup derejo ljudje od	A
lepši poje, podučit′ ne da se slavec!” Al	Bog	slavca ni posvaril, le posvaril je pušavca:	A
saj se bóde teh poslužit′ smelo?” Pisar “	Bog	tega varij! po nobeni ceni, jezika naš′ga z	A
kar kmet in méščan s pridam sliši.” Učenec “	Bog	ti zaplati uk, po tvoji volji bom pel: gosence	A
vender po tvoji temni zarji srcé bridkó zdihuje,	Bog	te obvarji! Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani