Je le dobro, da ni treba tuje šivilje, denar je drag in časa imaš dovolj!« In Anica je kimala z glavo in gledala na velikansko skladišče obleke in ponavljala v duši: To je njej za obleko, to je za predpasnike, to je za zimske jopice, za srajce, za krilo, za hlače, to je za Jurija, za Tomaža, za Nežo, za Jerico, za vse in vsakega nekaj, samo za njo in Luko nič.