In zopet je sedela ko soha in samo, kadar je zalajal Sultan, se je zganila, in oči so ji nemirne zrle nekam, nemirne in zlokobne...
Anica pa je z jecljajočo skrušeno dušo molila v cerkvi za svojo in svojega moža srečo in zdravje, za mir in pravo pamet, za odvrnitev vseh izkušnjav in dobro voljo, za časni in večni blagor, za srečo in zveličanje njih, ki so ji umrli in onih, ki ji še niso bili rojeni. In v njene molitve je kipelo raz kor vedno znova: