V delavnik zapreže svoja konja in reže dolge brazde po mehki zemlji; to mora, saj pravijo v narodni pesmi, da bi bilo čudno na svetu, Ko bi ta »paver« ne bil, kdo bi sejal, kdo bi oral, kdo bi to trto sadil? Ko pa v nedeljo odvabijo zategnjeni glasovi farnih zvonov h krščanskemu nauku, sede naš kmetič pobožno pod prižnico, posluša nauk, kako je treba pametno ravnati v tem življenju ter umikati se kosmatim krempljem peklenščkovim, in pomoli potem pri litanijah še tri očenaše za dobro setev in žetev, za ugodno pomladansko vreme; po zadnjem žegnu pa, ko je zadostil Bogu in fajmoštru, ukrene počasi na drug kraj, kjer itak »Bog roko ven moli«, in tam pri »zlati kaplji« praznuje med sosedi prvo pomladno nedeljo. In fantje!