nova beseda iz Slovenije

Josip Jurčič: Telečja pečenka, poved v sobesedilu:

Ta je bila mlada, lepa, skakala je iz sobe v sobo, po stopnicah gor, po stopnicah dol, da so ji veselo ključi v žepu žvenkljali, da so ji goste rumene kite las okoli lepega vratu opletale. In pela je pesmi, nabrane od vseh vetrov: zdaj o »mili lunici«, zdaj o »moji ljubici« ali »ljubčku mojem«, zdaj »kje dom je moj«, zdaj Garibaldijevo himno, h kateri teksta ni znala, zdaj zopet nemško študentovsko o »pijani luni« ali »knezu Tornu«; in kadar je pesmi zmanjkalo, nabrala je rdeče ustne v čuden, a poljubljiv čop in zažvižgala si katero, baš ne slabše kakor mlad voznik na veliki cesti, kadar je pod klancem kola odvrl, klobuk na uho namaknil in vesel poleg konjičev korači po cesti, prek travnikov zelenih.

In kadar je utegnila doli spodaj na veliki prag stopiti za trenutek in pogledati, z delavno roko na kolk naslonjeno, da so mimogredoči občudovatelji lepe ženske rasti ukradene poglede metali na okrogle bele lakti, rastoče iz kratkega rokava ‒ ej! kako so ogledovale njene iskre oči po svetu, kakor bi hotele reči: »Kaj pa ti veljaš, lepi beli svet, jaz te kupim, en poljub dam zate, pa si moj!«


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA