A ustane mi za mizoj Turen, Jože Turen, stotnik čét uskočkih, Dvigne čašo rujnega bizéljca, Dvigne čašo, záčne govoriti: »Krasno smo pri tebi se sestali, Ljubi sósed ti naš; Fêrenc Tahi! Bógme, tu je pravo še življenje, Tu pri tebi! Skoro sem pozabil, Od kedaj že gost sem tvoj presrečni.