Od časa do časa se je pač spomnil na pomanjkanje in bedo, ki sta bolj in bolj trkali na vrata dolinskih domačij, na ženske, ki so se nastavljale za sladkor, sol in moko pred trgovinami in preklinjale ohole na ljudski račun se bogateče pijavke, toda z nevoljo je preganjal neprijetne svarilce in se tolažil z mislijo, da se bodo povrtnine toliko laže razprodajale in zamenjavale za drugo robo. Vseeno pa je na njegovi jasni sreči ležala mrka senca, ki je občutno temnila blestenje njegovih svatovskih sanj.
V takšnih mislih je dospel do vaške cerkvice, ki se je na vznožju Gradišča ponižno skrivala med drevjem.