me (3.901-4.000)

vzelo v roke. Premetavalo	me	je po ječah in po tujem	A
zdramil in sprevidel, da	me	spomini vlečejo ven.Zadržal	A
čustvom, češ nocoj naj	me	nesejo, kamor hočejo.	A
zažvižgal je, kakor bi	me	klical k sebi.In stopil	A
drsel in padal. V srcu	me	je stiskalo kakor v hudih	A
opravičevala. Tudi to	me	je jezilo, da je bila	A
sive lase pod ruto ter	me	obenem plaho prepričevala	A
oprijeti očetovega nauka, ki	me	je takole učil:»Preden	A
te zlepa prosim ... - Ti	me	kar prosi! -je zaničljivo	A
Nisem se zganil, dokler	me	ni ded od strani pogledal	A
je strogo rekla mama in	me	zlasala.Nič se nisem branil	A
Nič se nisem branil. Ko	me	je izpustila, sem molče	A
strašna kazen z neba. Mama	me	ni puščala tja.Toda kadar	A
po hrbtu. Spominjala	me	je in me še danes spominja	A
Spominjala me je in	me	še danes spominja tistih	A
skakal po glavi, dokler	me	ne bi živo zabil v zemljo	A
iz žepa rožni venec in	me	oplazil z njim po hrbtu	A
- V veliki hiši. To	me	je precej razočaralo.	A
naravnost gabila, toda držala	me	je v kleščah.Najsi so	A
obrnila v svoj prid. Zmeraj	me	je prosila - kakor vse	A
gotovo nisem bral. Peljala	me	je v svojo mračno, zatohlo	A
Garibaldijem, in »Črna žena«, ki	me	je najbolj mikala, ker	A
lahko ga delaš ga. A mene	me	poglej me.Kakšne noge	A
ga. A mene me poglej	me.	Kakšne noge jih imam jih	A
baba stara! ... - Kaj	me	bo sram me, če sem bolna	A
stara! ... - Kaj me bo sram	me,	če sem bolna sem ... - je	A
odkimal, - ‘Sv. Genovefa’	me	ne zanima preveč, ker	A
naprej ne grem! Mama	me	čaka, da bova nesla plevel	A
spustila plevel z naročja ter	me	z obema rokama pahnila	A
Tekel sem, kolikor so	me	nesle noge, kajti otrok	A
dodal slovesno. Zazeblo	me	je pri duši, ker sem šele	A
oče govoril dedu. Že	me	je dvignilo na prste,	A
glasom rekel: - Zdravnik	me	ni še nikoli videl, pa	A
ni še nikoli videl, pa	me	tudi zdaj ne bo ...Po gospoda	A
lahko ded medtem umre,	me	je opogumila.Junaško sem	A
zakadila mimo mene, da	me	je vrgla na tla.Ko sem	A
je stopil korak bliže,	me	s palcem in kazalcem vščipnil	A
- je rekel župnik in	me	izpustil. Pred	A
je široko zakrohotal in	me	nato povabil v kuhinjo	A
nisem upal. Tudi Zana	me	je prijazno sprejela.	A
prijazno sprejela. Posadila	me	je za pogrnjeno mizo,	A
temi. Naslednji dan	me	je mama poslala v Rute	A
preden sem se odločil,	me	je premagal spanec - in	A
ob misli, kako grdo bi	me	ded nadrl zaradi poležavanja	A
medaljonček, toda oče	me	je poklical in me poslal	A
oče me je poklical in	me	poslal po Žefa, da bi	A
spet v breg. Spreletel	me	je srh.V duhu sem zagledal	A
vabljivega. Na tujem	me	je ta privid zvesto spremljal	A
privid zvesto spremljal ter	me	pretresal; zdramil je	A
se še bil izgubil, če	me	ne bi zdramilo vriskanje	A
bo petinosemdeset, če	me	že moraš zbadati s pratiko	A
Kaj, ta bo predebela?«	me	je teta pogledala bistro	A
že spet ni preprosto!«	me	je teta nejevoljno prekinila	A
povem, če slišim domovina,	me	ogreje pri srcu, če slišim	A
kakor v otroških letih, ko	me	je zmeraj vlekel za nos	A
glavo,« je rekel resno in	me	s kazalcem poščegetal	A
je gromko zakrohotal,	me	potrepljal po glavi ter	A
»Ali greš z mano ?«	me	je povabil. »Saj	A
hip, kajti polaščala se	me	je vznemirjenost.Poslušal	A
bi preokrenila pogovor,	me	je spet pogledala in rekla	A
pihalnikom.« Kadetka	me	je vprašujoče pogledala	A
češ v kakšno grmovje	me	vleče. »Pod Vranjek	A
je vzkliknila, »vzemi	me	s sabo!« »Ali	A
zastal korak. Spreletel	me	je strah, kolena so mi	A
Pozabil sem jo, ker	me	je Kadetka zmotila, preden	A
teta in stric. Obšlo	me	je samo radostno, življenjsko	A
zdaj na mojem vratu ter	me	s toplimi ročicami grabi	A
pojdem pod Vranjek, ter	me	z otroško prisrčnostjo	A
presunkovito. Silvija	me	je tako močno pocuknila	A
otroško hudobni smeh. Nato	me	je Silvija še močneje	A
bil hud!« Te besede so	me	zadele v živo.Ozrl sem	A
odločno podprl. Teta	me	je pogledala.Nato je potegnila	A
naprej?« je vprašala in	me	pogledala. »Kakor	A
je bila zarasla, odkar	me	ni bilo doma!Bila je prava	A
se umakni s prepiha!«	me	je nadrla teta.»Prav tu	A
pritisnil k zemlji. Obšlo	me	je nekam otožno, a prijetno	A
večnost, toda zdramil	me	je zvon. »Jezus	A
skozi gosto gluhoto, ki	me	je obdajala.Nobene ptice	A
je na mah ustavila in	me	pogledala.Počakala sva	A
Tam se je ustavila in	me	spet pogledala.	A
utrujeno glavico. Teta	me	je pocukala za rokav.	A
Dominovem robu.« Kar zazeblo	me	je pri srcu.	A
rekla v opravičilo in	me	pogledala z velikimi,	A
ali ne res, naključja	me	motijo.Najbolj me moti	A
naključja me motijo. Najbolj	me	moti Ginova smrt.Smrt	A
naglo pritrjevala teta in	me	bistro gledala.	A
šmarnic v rokah; pocukala	me	je za rokav, uprla vame	A
velike, sinje oči ter	me	z vso otroško resnobo	A
si lahko zamislim, da	me	sploh ne bi bilo.	A
kljub vsem naključjem, ki	me	tako motijo, kajti poglavitno	A
pravljici je vesel.« »Potem	me	pa h koncu pokličite!	A
Vrnil si se iz ječe in nič	me	nisi obiskal.Joj, Najdù	A
mučen. Zasledovali so	me	na poti.In megla se me	A
me na poti. In megla se	me	je krčevito objemala s	A
Hej deklica, okleni se	me,	saj so črne tvoje oči	A
pa ne bom pozabil. Ker	me	oni ne poslušajo, pripovedujem	A
brezmejno svobodo in nič	me	ne teži na duši.	A
meni govoril široko? Mar	me	boš ti plačal?Zagrabim	A
pomeni svobodo. Nemara	me	bodo pa danes že odpeljali	A
Toda če bi bil vedel, da	me	bodo vlačili kakor navadnega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 4.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani