kot (701-800)

kopito zagnal je zdaj v	kot	in šel po širokem je sveti	A
sicer bi pač delali čevlje	kot	jaz, vse čevlje po enem	A
ironija grozna. Ne cvetejo	kot	makov cvet njih usteca	A
vam sod. In pili so;	kot	gobe suhe vsi literati	A
trdó, da zvijal se revež	kot	črv... Presneta Dalila!	A
Toda kaj?... Da bi še	kot	stari ženici, beroči ta	A
nekdaj, bleščali očesci	kot	zvezdici dve... Da bi naredili	A
v lici dve jamici taki	kot	gnezdeci dve... V teh gnezdecih	A
ne morem več. Ona je	kot	sonce, ki v brezdanji	A
kako da srečni bodete.	Kot	parčki ptic se ljubijo	A
ljubijo z gladkimi kljunčki,	kot	mlad junak z besedami	A
jo ljubi, potlej bode	kot	metulj na drugo cvetko	A
samotno je tu v njem,	kot	v starem gradu, ki v bivališče	A
Francetu Prešernu	Kot	svetel kerub duša tvoja	A
ljubezni sladki v tiho noč	kot	ti, čuj, slavčki mi vzdihujejo	A
štir, in več je zaslužil	kot	mladi kanclir. Bilo ni	A
po svoje, ne silno,	kot	sem si jaz želela od	A
kaj rečem jaz, in	kot	iz zemlje slišim, kaj	A
pticami!" Vstala sem	kot	v omotici, a moj portal	A
zaželim si, da nekoč bi,	kot	bleščica pepelnica,	A
/ redke besedice	kot	da zastajajo, hoste	A
/ tenke zavesice	kot	da plahútajo - moj	A
kratek čas obstala,	kot	vsak potuhne se, in	A
. / . / stran 62 . /	KOT	NEKDAJ V hosti si me	A
hosti si me objel,	kot	da nestrpno združena	A
kar zdaj sanjam, je	kot	nekdaj nedolžno in	A
brezméjni je obùp.	Kot	vijólica dišéča, kákor	A
Mi dúh je bil vklénjen	kot	v vtrjeni grád ko vzéli	A
víre mi sílne nikdó,	kot	poslednji le mír.	A
ljubim brez presódka,	kot	znal sem še nekdánje dní	A
Več duh ni srečen,	kot	je bil mi v čásih,	A
/ . / stran 197 . /	Kot	ptičev gozdnih jedni so	A
duševna ljube domovine.	Kot	rómarji utrújeni želíjo	A
v izbo vesel -- 'zgíne	kot	misel ji blesk. Moder	A
Srečni bodíte, bolj srečni	kot	jaz -- kratek ločítve	A
pesem péta v tógi,	kot	meglà spuhtí. ZVEČER	A
réveža mêne: po mestu	kot	senca hití mi teló,	A
dremljem, pesmi kújem	kot	na gozdni tráti múren	A
MATERI Večkràt neskrbno,	kot	metúlj na tráti, ko	A
pretresate me čudno.	Kot	prijetne, ljube sànje	A
ljudstvo gíblje se,	kot	klàsje v vetru zíblje	A
kakor tožni šum morja:	kot	bi pesem pel nagrobno	A
misli trop, teman	kot	senca, glavo trudno	A
smrtnik z rujnim víncem,	kot	je srce vaše zamenjalo	A
strašno in skrivnostno,	kot	grmélo bi v oblákih črnih	A
kakó li mogóče je to:	kot	mislil le jeden je človek	A
je dan; vsak mísli,	kot	srce velí mu, svobódno	A
se ves bésen, očí mu	kot	ogenj žaré, plamtí	A
svobódo si sméšil	kot	dál bi ti v službo jo	A
krasán, svobode dan.	Kot	bratje vsi združímo se	A
danes gozd vzdihúje,	kot	da priroda se joče;	A
otožno, skríto, zdaj	kot	vihár zabučíjo; a čujte	A
hrabrí vsi, drzni	kot	lévi!...	A
leží poleg kralja;	kot	bráta dva ... oj in med	A
hčerko Dino: lepša je	kot	solnce v prvem svitu,	A
prvem svitu, lepša je	kot	luna med zvezdami.	A
strast in víno sije ...	Kot	polnočni duh pred njimi	A
obledeli, vsi molčijo	kot	okameneli. SV�DENJE	A
mene bodi srečna, bolj	kot	bila bi z menój.	A
mene življenja vihár	kot	kip, brez strastí stojím	A
čar neizmerni mi tvoj	kot	slika nebeška v okó zabliščí	A
za tebój. Več miren	kot	kip brez strastí ne stojim	A
Da k dragi mladenki	kot	veter lehák povêde	A
MOJA ... O draga moja,	kot	nikdár, takó srcé ljubeče	A
svoji dragi, in ti,	kot	spal bi sladke sanje,	A
in se vzdramiš, in	kot	na orlovih perotih odbežiš	A
željá prelepih mojih	kot	dal si jih, vseh zopet	A
tiho joče, se mi zdí;	kot	bi pel nagrobne pesmi	A
takrát je bilo krasno	kot	bi pal iz neba ràj.	A
večno življenje lepó	kot	sedàj; saj bog ni odsodil	A
objemajoč. In v hipu,	kot	tedanja sreča zbežale	A
solnčni žarek posijál	kot	pàl izza oblakov bi kristal	A
Pojí se pógled z njim,	kot	bi se bal, da v hipu	A
za hip otožnost mojo.	Kot	ne bi te čutilo še nikdar	A
Takó mi je nocoj,	kot	bi samó obraze blede	A
bolj sem ljubil njó	kot	sveto Meko, bolj sem	A
bolj sem ljubil njó	kot	tebe, Allah. In kakó	A
iz mojega srcá,	kot	dvígne se škrjanec drobni	A
zvestó. In zdaj sem sam,	kot	nekdaj sam pa kdo zató	A
se od mene v stran	kot	da me ne poznáš.	A
vendar lažje bi umrl	kot	da dolžíl bi tebe.	A
V tesnem objemu,	kot	sta se nékdaj ljubila	A
Več biti ne more takó	kot	bilo je nékdaj lepó,	A
vrtu cvetka mi stojí,	kot	sneg se krona ji bliščí	A
še smehljaj se méni	kot	nekdaj spet se me okleni	A
stolp do nebá in zlezi	kot	sveti Šimen na stolp	A
ljubček to zapustil	kot	si nékdaj mene tí,	A
Objema te lahen dih mirú	kot	morje, molčeče v sladkem	A
Ne, ne zamàn ...	Kot	iznenada zasíje solnčece	A
izginil je poprejšnji čas	kot	megla v gori, ko sem gledal	A
tvoj obràz. A hitro,	kot	je solnce vstalo zašl�	A
cvetoči. Še bolj temna je	kot	nebó v jesenski mrzli	A
čudovita moč objemlje me	kot	ogenj vroč. Objemlje	A
hrepeneče, - solnce je	kot	prej sijalo, nanje	A
nocoj, Milena, vroče,	kot	te ljubim jaz ... Ljubica	A
segajo iz dnà nočí	kot	opolzle, mokre kače	A
bojím se, da zbeží	kot	sen krasán; in srca	A
ni svetlà in krasna	kot	visoko tam na nebu?	A
sveti luna se vabljivo,	kot	bi čakala nestrpno	A
tvoj sveti se nocoj,	kot	sladka bajka tajnopoln	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani