otožen (207)

najinega spora! . / . / stran 273 . / KNEZ	Otožen	mir nam jutro to prinaša, še solnce se je od	A
priroda, lastavice zapuščale so mrzlo rodno selo.	Otožen	si pozdravljal njih krdelo: za vami skoro pridem	A
TRAGEDIJA Kaj‐li sanja v jasni lepi noči, sam,	otožen	v svoji temni koči? Vroča solza mu na lice	A
- glej, zató več k meni ti ne hodi, a	otožen	pa nikar ne bodi ...‘ Z belo roko okno si zaprla	A
prihodnost razsvetliš - bojim se te. Kedàr	otožen	hrepenim po svoji dragi, in ti, kot spal	A
podál. Oj kdó pač s solznim ni očesom	otožen	zrl, da up zató je vstal mu v srcu, da	A
NE LJUBI ME! Zakaj pa si	otožen?	Prašála si me tí ko so bolestne solze	A
Ne ... Takrat glas	otožen	zazvení, sodníku moje srce govorí in oprostí	A
ne prašala bi, Milena, kaj je pogled moj	otožen,	kaj je bledo moje lice ... Ali čuješ?	A
polna! Taka noč je bila takrat, ko je Romeo	otožen	stal pod oknom Julije. A nocoj po beli	A
polna! Taka noč je bila takrat, ko je Romeo	otožen	stal pod oknom Julije. A nocoj po beli	A
takrat zabolelo me je v srcu in govoril sem	otožen:	”Da, kak tam v valovih svetlih sveti	A
vihar. . / . / stran 27 . / Po cesti hodim sam,	otožen	... Ah, ali je to sen samó? Helena!	A
jezera bleščeča -- vse je tvoje, ti pa si	otožen!	”Kaj mi hoče moje svetlo žezlo, kaj	A
doli!‘“ . / . / stran 119 . / DA JE MOJ OBRuZ	OTOŽEN?	Da je moj obràz otožen?	A
DA JE MOJ OBRuZ OTOŽEN? Da je moj obràz	otožen?	Da sem tih in nem?	A
uvênejo, lica usàhnejo, v srcu le sànja	otožen	spomin ... PRIŠEL SEM K NJI ŽE BLIZU POD	A
... . / . / stran 25 . / Gozd Tako tih in	otožen	tam gozd stoji, kot vojnik razorožen temno vase	A
stran, a žalost ne gre mi proč skrita. Čemu sem	otožen,	zakaj hrepenim? Zrak nebeški poln je sončnega	A
stran, a žalost ne gre mi proč skrita. Čemu sem	otožen,	zakaj hrepenim? Zrak nebeški poln je sončnega	A
možém.« . / . / stran 103 . / V krčmi Če sem	otožen,	pa v krčmi sedim, dokler prijazna je druščina	A
gvažargrob skeli. Ta v pratelesu mojem je zelo	otožen,	egiptovsko temo še bolj zgosti. Odstavke pesnikovih	A
glave in srca. Le okrevajoči prijatelj je bil	otožen	in potrt.Izprva smo menili, da je njegova turobnost	A
seve, sem si mislil, marsikateri zagrenjen in	otožen	državljan mi lahko ugovarja, da ne pisana ne	A
upajo tja. Gaber je videti nenavadno resen,	otožen,	mrk.Nepremično strmi predse v prozorno gladino	A
je otožno, a ne samo zato, ker je bil napev	otožen;	v njenem zvoku je bila še neka druga, globlja	A
bilo žal otroka, ki je bil tako resen in tako	otožen.	Iskal je primerno besedo, a ker je ni mogel najti	A
neukrotljivih sivih oči. Njegov pogled je bil nekam	otožen,	globok, toda hkrati oster in živ, probojen,	A
odvrnil in me premeril. Njegov pogled je bil nekam	otožen,	globok, toda hkrati oster in živ, probojen.	A
nobenega ubil, pesmi pa je nemara že nekaj prebral.	Otožen	je bil.O mraku je ždel v svoji pisarni, navijal	A
njegovo ime pa se je spremenilo v tak čudno	otožen	vzdih.Po tem, kako je prej klicala, sem mislil	A
tej megli bomo živeli, misli Juri in se obrne	otožen	proti domačemu kraju.Naenkrat pa zalaja nad	A
umrlem možu in očetu se je spremenilo polagoma v	otožen	spomin na blagega človeka, ki je prebil zemeljsko	A
Sestra je začudena vprašala, zakaj je Tone tako	otožen;	Tone pa ni hotel povedati vzroka, ker se je	A
je sedla k njemu in vprašala, zakaj je tako	otožen,	in mu začela govoriti prijazno in prisrčno,	A
odhodu in od tistega trenutka je bil njen obraz	otožen.	Dan za dnem so videli v njenih očeh solze in	A
megleno, deževno jutro je zatrobila trobenta.	Otožen	je bil glas, ko da bi klicala k pogrebu.V sobah	A
Nekaj bi ti rad povedal. Štefanov glas je bil	otožen,	zato je prijatelj osupnil. ‒Kaj ti je, Štefan	A
sva drug drugemu v tolažbo. On je bil vedno	otožen.	Nekega večera mi je izdal vzrok svoje žalosti	A
ga je počastil s svojim obiskom ravnatelj.	Otožen	mu je bil obraz, turobno je pokimal in si s	A
dal slovo Merkurju. Izprehajal se je na videz	otožen	po vrtu. Vsa služinčad je tavala kakor preplašena	A
grehe ...« In nenadoma se je iztrgal iz njega	otožen	jok, ki je Urbaniča močno presunil, čeprav mu	A
ves pobit vračal v hlev. Dan je bil posebno	otožen,	skoraj mračen, in nad dolino je kakor mrtvaška	A
Prespal se bom, počival bom!“ je mislil ves	otožen.	”Belo jutro bo dalo tolažbe in radosti ...	A
bila postelja. Ležal je in je premišljeval ves	otožen:	”Toliko ljudi je našlo srečo, toliko rok je	A
iz samote, Bog vedi odkod, se je bil vzdignil	otožen,	zategnjen glas, cvileč, stokajoč. ”Glas izgublje	A
in njegov pogled ni bil več tako romantično	otožen,	komaj še, da je bil sled bolesti v njegovem	A
je kanarček nekaj temnega, zato je bil časih	otožen.	Vse gorjé pride od zunaj, ali kedaj pride in	A
čelu, tako namreč, ki napravi pogled skrban in	otožen.	Zato ni mogel biti besednik, kaj šele prvoboritelj	A
nikakega opravka... Vrnil se je v grad ves potrt in	otožen.	Drugo jutro je pozval prédse ministra Sulfurija	A
”Ne morem ... Poslušaj, Anton, in ne bodi	otožen.	Če me zaničuješ, ne bo me bolelo, ker ne čutim	A
drobnega obraza mirno in sanjavo; sanjav in skoro	otožen,	truden smehljaj je ležal na ustnicah, polnih	A
sinovi, moji lepi fantje!« Gledal je Marko ves	otožen	in je premislil svoje življenje.To je bila tista	A
topla roka mu je pobožala obraz. »Zakaj si	otožen,	Marko, ti lepi, mladi godec?« »O lepa	A
« »O lepa ciganska devojka, kako bi ne bil	otožen,	ko sem ugledal tvoje oči?Tvoje oči, tako črne	A
Čisto prav! Kateri misijonar pa še ni bil	otožen,	če se mu je delo slabo obneslo?Iz otožnosti	A
sem precej utrujen in brez posebnega vzroka	otožen	in potrt.Pot je vodila po grapavem klancu navzdol	A
Premišljeval sem o teh stvareh in sem se sprehajal ves	otožen	po tistih dolgih, ozkih ulicah v umazanem predmestju	A
brž na dolga pota in tako sam.“ Ali bil je	otožen	in osramočen, zakaj čutil je, da samo iz strahu	A
»Pozdravljen, nadporočniče!	Otožen	se mi zdiš, kaj ti je?Govori!«	A
Pri večerji je bila mirna. Nekak sladko	otožen	mir ji je dihal z lic.Kakor da je zamišljena	A
Ko se človek poslavlja, je pač nekoliko bolj	otožen.	Vseeno pa umrem rad, saj vem, da grem po plačilo	A
domov. Današnji dan je bil zanjo nesrečen in	otožen.	Grajski Zlebor in tista strašna nevestina dolžnost	A
morda kako še predejale.« Hotimir je bil ves	otožen,	ko je šel z gradu.Vera v meniško pomoč se je	A
uganil njeno veliko skrivnost in je bil zelo	otožen.	Jelena se ni več menila zanj, videla je le Mihaela	A
se sreča od nikoder ni zasmejala. Poniglav in	otožen	je gledal za bratoma, kadar sta vihrala vsak	A
« Zelo je bil	otožen.	Vsa pota proti Celju so oživela, velike in majhne	A
privoščil veliko srečo, zato pa je sam bil še bolj	otožen.	»Oh, ko bi tudi mene ljubil tak angel!« so mu	A
se posti in pokori, je zmerom resen, skoraj	otožen	mož.A če je kolikaj veseliven, radi nekateri	A
vabila v goste. Kuraltu, ki je bil tačas posebno	otožen	in hud, je bilo do razvedrila, Linharta pa je	A
se, staram,« je neko noč, ko je bil posebno	otožen,	spoznal. »Spati ne morem več in nadložen sem	A
mu vse trudne zmedle, strašno žejen in hudo	otožen	je postal. Počasi je šel proti krčmi, težka	A
živimi črnimi očmi, iz katerih je bil poprej	otožen	kakor vesel značaj brati, bil je Kvas na prvi	A
opominjala očitno in skrivaj, da ne bodi tako	otožen.	« »To je v moji naturi.«	A
jokati, kar je odrastel otročjim letom; čuden in	otožen	glas na samini in mrazu v takem času, vse to	A
razume, da je imel Rojar vzrok, zakaj je sedel	otožen,	pobit in potrt. Ganilo ga je v njegovi žalosti	A
se zdaj vedno resno; celo lice je imelo nekak	otožen	izraz in, kadar jo je Anton skušal v dobro voljo	A
pogled na takov gost borov les nekov čuden, skoro	otožen	vtis,« povpraša Veronika med pogovorom, v katerem	A
vsak dan, se mu je zdel kmalu preveč pust in	otožen.	Že prvo spomlad je jel posajati po njem razna	A
bi jih bila prinesla prva.’ Gregec je šel ves	otožen	in pobit iz hiše in je potožil kači stisko svojo	A
delaš tu, moj sin ‒ na dan svoje slavnosti pa si	otožen?	« »Nisem otožen, mati.	A
na dan svoje slavnosti pa si otožen?« »Nisem	otožen,	mati.Mirno in dobro mi je pri srcu.	A
mene! Ali nič ne bodi žalosten, nič ne bodi	otožen,	vse bo še dobro, lepo, blago!Avgusta meseca	A
čaj in pivo. Od teh reči postane človek len in	otožen.	Pri vas manjka po mojih mislih vina.«	A
mene! Ali nič ne bodi žalosten, nič ne bodi	otožen,	vse bo še dobro, lepo, blago!Avgusta meseca	A
jutrovskih kadilih. Iksii se vnovič oglasi	otožen	spomin na Jeruzalem, na Zemljo. Ne bodi žalostna	A
Le časa nimava več.«	Otožen	nasmešek ji prešine obraz.Tudi sam se nasmehnem	A
sonce.« Njegove krokarske oči dobijo nekakšen	otožen	lesk, ko gleda, kako odhaja ženska, ki mu je	A
njenem zavestnem jedri se zgane znan, nekoliko	otožen	spomin na nekaj, kar je najbrž v zvezi s tem	A
so Trapanci izbrali za svojo himno nekoliko	otožen	napev, ki se začne z besedami: »Trapanija, odkod	A
domačem kraju. Kraljica ga vpraša, zakaj je tako	otožen.	On ji odgovori: »Kaj bi ne bil otožen, ko imam	A
tako otožen. On ji odgovori: »Kaj bi ne bil	otožen,	ko imam na onem svetu starega očeta in bi rad	A
angel ali angel mati. Še vidim njen žalosten,	otožen,	zasolzen pogled, ko je baraba v njeni prisotnosti	A
zapuščaš, je dejala, nezmožna, da bi zadržala	otožen	drget v svojem glasu.Videla se bova naslednji	A
so močnejše od mask kozmosa ("nekdo visok in	otožen"	-- Kristus, "žena, obdana s soncem" -- simbol	B
so izglodani ali pa celo izpadejo. Len je in	otožen,	nič ga več ne veseli, izgubi glas in oslepi	B
črni polmesec po vodnih brazdah, potiho poje	otožen	beneški napev.Pred gondoljerjem, na kanapeju	B
blizu Tebe. Zakaj misli si: - kadar je človek	otožen	in nezadovoljen, dela s težkimi dvomi samega	B
zadovoljni in prijazni, tako da sem postal kar nekako	otožen	in osamljen. Najraje bi zavil domov, k svoji	C
bil zasnovan kot kompleksen karakter pogosto	otožen,	neuslišan ljubimec -, vendar se je sčasoma prelevil	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani