Stanko je prirejal večerno prizorišče in s težko glavo premišljeval prelepo igro »trululu«, ko ga je počastil s svojim obiskom ravnatelj. Otožen mu je bil obraz, turobno je pokimal in si s prstom obrisal solzo iz očesa. Globoka ginjenost mu je trepetala v glasu, ko je ogovoril mladega umetnika: »Moj sin!