Njegovim očem se pogosti dečkovi sprehodi k skali niso dali prikriti in tako ga je nekoč pričakal, ko se je ta ves pobit vračal v hlev. Dan je bil posebno otožen, skoraj mračen, in nad dolino je kakor mrtvaška rjuha ležala gosta megla, nad katero so z zateglim piskanjem križarili potepajoči se vetrovi. O pomladi ni bilo ne duha ne sluha, in poln težkih misli je Lovrek zavil okoli sušilnice.