In takó so bile moje pisane besede živa resnica ob njenem glasu tudi potem, ko je mrak potegnil svetlobo s strehe nasproti. O, seve, sem si mislil, marsikateri zagrenjen in otožen državljan mi lahko ugovarja, da ne pisana ne govorjena ne péta beseda ni ne hiša ob morju ne vinograd ne pašten na bregu, še manj pa ulica in trg velikega mesta. In rekel sem si, da bi imel prav.