Pol kraljestva dal je tebi Kruko in še vedno ti je čelo mračno! Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik, zemljo krasno vidiš, zemljo svojo: ta ravnina pod teboj zelena, bistri viri in šumeče reke, črni gozdi in visoke gore in v daljavi jezera bleščeča -- vse je tvoje, ti pa si otožen!
”Kaj mi hoče moje svetlo žezlo, kaj mi hoče moja krasna zemlja?