Po stezi, ki je menda služila samo pastirjem in pa včasi kakemu lesarju, ki je tu morda tihotapil, sta Vinko in grofica šla drug za drugim, saj steza je bila za hojo vštric preozka. »Ali ne čutite, da nareja pogled na takov gost borov les nekov čuden, skoro otožen vtis,« povpraša Veronika med pogovorom, v katerem sta se menila zlasti o takih stvareh, ki jih je kazala okolica. »Da, grofica, res je, pa to se godi povsod, kjer gleda oko enobarvnost.