Preloži ženitev, stvari se bodo morda kako še predejale.« Hotimir je bil ves otožen, ko je šel z gradu. Vera v meniško pomoč se je pravkar podrla, upanja, ki mu ga je še včeraj budil Ditrik, ni več ‒ sam je s svojo ljubeznijo, ki mu jo skrunijo besede in namere malopridnih grajskih razuzdancev, sam je s svojim obupom, ne Živki ne staršem najrajši še pravil ne bi, kaj je zvedel.