ZVONOVI ZVONIJO ZA ŠMARNI DAN Zvonovi zvonijo za šmarni dan, tiha žalost pa je v duši razlita ‒ ne rabim te, idi mi stran, a žalost ne gre mi proč skrita. Čemu sem otožen, zakaj hrepenim? Zrak nebeški poln je sončnega svita, in zdravje je v meni in zdravje nad njim in žalost ‒ čez ves svet razlita ...