duh (7.553)

čarovnije ‒ to je znano! ‒ narekuje sam nečisti	duh.	Ti ne verjameš?	A
pomnite, možje, da se krog Celja plazi neki zlobni	duh.	Bog nas obvari.	A
Izgini, ko te izven mene ni! Kako zabaven	duh!	Tako se nagromadi v duši črna misel in lebdi	A
Glej, bratec moj prihaja. Prikaže se	duh	Hermana mlajšega. HERMAN Dva sina, dva otroka	A
tiho, da Jaka ne sliši): Da te kakšen gosposki	duh	ne sreča! JAKA (stole okoli mize postavlja	A
iluzija in resničnost, ker sva bila osebi dve, a	duh	enoten.Tvoj, namreč.	A
Tvoj, namreč. Tvoj	duh,	moški duh, duh po moškem.In lepo sva delala	A
Tvoj, namreč. Tvoj duh, moški	duh,	duh po moškem.In lepo sva delala v tej dolgi	A
Tvoj, namreč. Tvoj duh, moški duh,	duh	po moškem.In lepo sva delala v tej dolgi arheološki	A
O, moški. Moški	duh	... po česnu.Moški smrči, moški je neumen in	A
Moški smrči, moški je neumen in ošaben. Moški	duh	je česen.Moški posiljuje.	A
Za etiko ... PROFESOR: Upam, da me bo Sveti	Duh	razsvetlil, da bom to uvidel. GREGOR: ..	A
mogoče, da se v isti osebi pogosto družita visok	duh	in nizka nagnjenja.Zadnjič, denimo, sem se znašel	A
svobodne generacije, mejnik, v katerem je postal	duh	našega naroda ekspanziven, pripravljen za borbo	A
Tale vrv nas bo učila vsega tega.	Duh,	ki nas je doslej najbolj dušil, je bil zli duh	A
ki nas je doslej najbolj dušil, je bil zli	duh	malodušja. Klement mu je napovedal boj in zabil	A
FRANC: Osobi dve. JOŽEF: A	duh	jednoten. Vzameta klobuke s peresi, pojeta	A
vsaj enkrat na leto razburjene živce umiriti,	duh	in telo se morata spočiti od naporov mestnega	A
odrodnim ljudem, da jo napolnijo z duhom, ki ni	duh	ljudstva.Bil bi ... takorekoč ... kulturen samomor	A
skrivnostmi? Vi hodite tod okoli kakor polnočen	duh.	DOLINAR: Jaz bi ga čuval; s svojo srčno krvjo	A
Kantorju: To sem rekel, da je treba ta brezbožni	duh	med delavci in kajžarji... s krepkim poudarkom	A
Ali veš, kaj je sreča? Ni	duh	vijolic, ni sladek smehljaj, niso vesele, brezskrbne	A
okope, nabrusimo bridke sablje! Ne - o, ne! -	duh	tujinstva ne bo skrunil naših svetinj!Podajmo	A
so vesele in zdrave, ti pa hodiš okoli kakor	duh,	da se te človek bojí ...In pred svetom se pomiluješ	A
strupene soke in močí zdravilne: njen sladki	duh	krepča teló in dušo, okušena, prikliče naglo	A
BENVOLIO O Romeo, prijatelj je izdihnil;	duh	plemeniti se je vspel k oblakom, prezgodaj sit	A
Tybalt, vzemi lumpa si nazaj, ki si mi dal ga!	Duh	Mercutijev plava nad najinima glavama in čaka	A
ubiti, ki si zvestobo ji prisegel bil; tvoj	duh,	ljubezni krás in vednosti, namesto da bi služil	A
žilah mrzlo in trudno, onemogel bo življenja	duh;	kri bo izpremenila navadno pot, srce ne bo več	A
prestolu svojem stoluje prsi mojih gospodar;	duh	nepoznan me vzdiga proti nebu na perotnicah	A
Časih me obide nekaj posebnega, čisto uporen	duh	... in takrat sovražim vse tiste ljudi, ki bi	A
Kralj moravski trudno glavo nágne, Njega silni	duh	k očakom ide ... Káj se ôri po Morávi širni, Po	A
razvalín stolíčnih, Velegrajskih podrtín otožnih	Duh	odgóvor pôje nam zamólkli: »Ni sovražnik tujec	A
»Ní li léka zoper smrt na svéti? Čemu	duh	nam, čemu véde bistre?‒	A
Kozárec vsak naj bode súh, Da mir njegov imel bo	duh!	Da kdaj ne pride plášit te, Nocój še morda stráši	A
Šuští, šepeče, síče v sodu prvem ‒ Tó-le	duh	bajni golčí mu: »Leží, leží tam polje mi v tujíni	A
Suští, šepeče, síče v sodu drugem ‒	Duh	tá slovesno golčí mu: »Menihi z mesta prišli	A
tvojo Za sežnja dvá.« »Oh, in sedaj, odkar moj	duh	odplaval Na óni svét, Nazáj ga nosim, kleti	A
stran 89 . / Tam v mojo knjigo višji Pesniški	duh	je vlít.« »Če sladka me vsebina Zanêse pod nebó	A
Sapo náse vleče Stojan ... sluša ... Čuj v temi	duh	nékaj golčí ... »Kdo si duša ti nesrečna tukaj	A
kostíj ... « »Kdáj izpólni se napis na kamnu? Kdáj	duh	moj že mir bo objél? Kdáj, vi bratje ... ?« Čuj	A
‒ Čudodelnik	duh	si vinski divni! Prideš v žile, kri se nam segréje	A
se, Razvedrí se in razveselí se: Čudodelnik	duh	si vinski divni! Čuda delaš dnes i na Sosedu	A
... « »Za njó	duh	moj vas spremljaj v brán, In ‒ pómnite danášnji	A
je pomlad v prirodi, topel diha ji pozdrav.	Duh	me po samotah vodi, kakor nekdaj, duh sanjav	A
pozdrav. Duh me po samotah vodi, kakor nekdaj,	duh	sanjav. Hrepenenje mi prebuja vrt pomlajene	A
starem vse, kar bilo je pred leti, enak je cvetja	duh.	Le sem in tja med veje žar posveti, senice glas	A
črno zemljo legel, po sreči hrepeni, le česar	duh	nemirni ni dosegel, v tem sluti srečo in za	A
Kadar življenje ugasne nam bedno, tožil bo	duh	nad našo gomilo, tožil bo svetu naprej in naprej	A
mladosten sem peval, kar vselej mi vêlel nemirni je	duh;	in kakor jaz tvojega nisem umeval. ni mojega	A
bode streglo, strme naj bi oznanoval, da v Tebi	duh	je vse spoznal, s Teboj srce je vse doseglo	A
k molitvi žalostni nagrobni, da se zamišlja	duh	težak. Le mirno spi vseh mrtvih dan!	A
/ Da Bog naj milostni pozabi, kar je tvoj	duh	zagrešil kdaj, da naj te nékoč vsaj povabi v	A
Iz globočine srca naj prizovem še eno pesem!	Duh	mi ne da miru, ni obstanka ‒ V skrajnem jaz	A
Bršljan in bodičje Ti sam si moj tovariš,	duh	misleči, in jaz sem stokrat srečnejši s teboj	A
prekipel, meglà ji svetlo zoro je odkrila. Misleči	duh,	glej, tebe sem imel, ko bil sem svetu celemu	A
89 . / Pomlad, pomlad, ti jarobujna doba, moj	duh	pozdravlja srčno tvoj prihod. Cvetice nežne	A
čas ne razočara. O, kolikrat pa vidi bistri	duh,	v sosednem srcu sleherno genotje vzrojenih in	A
svet zagrne, odpre se gruda zemlje črne, in	duh	ostavi kraj grobov, kot brza luč, kot ptič krilat	A
114 . / Objema zemljo noč sanjava, po zraku	duh	mrličev plava, zapušča brate, druge strt ...	A
žrtev ... . / . / stran 126 . / Haranova želja	Duh	pred Harana priplava, de mu od veselja vnet	A
Dvajset mine let spokornih, Harana pokliče	duh:	»Haran, mož kreposti vzornih, danes je odprt	A
moli v črni halji, upov sladko čuti kal.	Duh	šepeče v sinji dalji: »Haran, pravo si izbral	A
kraljica gospa, podobo razkriti soproga, ki	duh	moj za vzor ga ima. Um velik ‒ tako sem želela	A
In ti, Orza? Hočeš razodeti, kaj je tebi živo	duh	naslikal?« Vzdahne Orza.	A
kraljica gospa, podobo razkriti soproga, ki moj	duh	za vzor ga ima. Modrost je pač lepa vrlina,	A
povem naj danès. . / . / stran 154 . / Moj	duh	bi od njega ljubezni ognjene zahteval ognjen	A
seboj ne pred seboj ne vesta mej. A kje, moj	duh,	je konec tvoj?‒	A
knjiga, zabava v kletki droben ptič, misleči	duh	mi je tovariš, ki luč mi náuka prižiga: na solznem	A
prirodo lega, v prsi mi nemir. Na spomina krilih	duh	mi bega ... kakor netopir zdaj na line stolpove	A
čez križe, pokopana trupla v polje ‒ bogvekam,	duh	mi bega na spomina krilih zdaj v prisoj goric	A
slika ‒ ki ni miš, ne tič, zdaj se v ceno svojo	duh	zamika, zdaj v svoj prazni nič. Večerni zvon	A
spon, srce topi se, moli ave, ave Maria. Moj	duh	pozabi teh dolin, na kraj nebeške misli slave	A
imam, ali nimam ‒ kdo odkrito? Vase naj se	duh	zagrebe, z lastno sodbo reši dvom! In ta sodba	A
star, a zmerom nov. Zmerom nov nas vara, čara	duh	in lik njegov. Naj smo tudi vse dosegli, kar	A
hipih obišče. Tedaj razplamti mu še enkrat	duh,	privro mu čez ustnice blede, okoli stoječim	A
brezskrben dolce far niente; morda bi se moj	duh	vpokojil, življenja črt in gnus izgubil, z močmi	A
Pod tabo na klopi samotno posedam, zamika mi	duh	in srce mi utripa, ko žive podobe preteklosti	A
srečna tla, skrivajoča drag zaklad. In tako moj	duh	bi rad tajnosti odgrnil mrak vsem stvarem prodrl	A
izgubil. kako sem ljubil te ‒ in več, kako tvoj	duh	je mene ljubil. Dokaz ljubezni Od tebe sem	A
prekmalu bodeš bral o sebi. Ohol in žaljen	duh	ne boža. Bojniku nosi psovke tuje.	A
je zemlja. Glasna misel mi je v čisli, ki jo	duh	oznanja smelo, a vse bolj od glasne misli mi	A
za naše grobe izklesan kamen ali mah zelen,	duh,	ki je želel in iskal svetlobe, doseže smoter	A
Sapica pihlja, majè pod oknom vinsko trto,	duh	nemirni plove tje skoz okence odprto. Glej,	A
zelenega, žar kamna in ciklamna in sonca rumenega,	duh	vijolic in trnjolic, ki sapica žene ga, mirú	A
pomagala v Elizij. A kaj, še tu brenčala si v moj	duh,	o ti ljubezen, ti si muha muh! Miljon oči imaš	A
da s tvojo se kedaj združila bi. Kako tvoj	duh	je blag, kako iskren je, pokazale so mehke mi	A
polna takih muh, da joj,« je šepetal lažnivi	duh.	II Dovolj je, demon, dalje ne govori in duše	A
»Nikdar.« In pozabljenja, o temni	duh,	nesrečni plod stvarjenja, ga ni?»Nikdar.«	A
ljubezen večno vidim krog in krog; saj če te,	duh,	neskončno hrepenenje, ah, če te je v nebo poklical	A
galerije spominov temni zastori spusté. In	duh	se med spomini lahno vije in moje ranjeno drhti	A
čemu, čemu mi jemlješ dneva svetlo luč, da tava	duh	po temi brez miru? Spoznanje kje je, demon,	A
sreče - smrt po delu sladke sanje! 2	Duh,	srce, pred poludnem delujta, vase glejta, pomnita	A
vase glejta, pomnita, predstavljajta in snujta;	duh,	srce, popoludne delujta, Bog visoko, znanost	A
visoko Salomon pel od ljubezni. Kómur pevski	duh	sem vdihnil, ž njim sem dal mu pesmi svoje;	A
domačije bile pokrajne naše so, kar, Samo! tvoj	duh	je zginil, kar nad tvojo jamo pozabljeno od	A
znal, je vedno molil ′z misli prave. Ko znébil	duh	se trupla je težave, legenda pravi, de je roža	A
Oglej, de položil nate roké bo patriarh, ak	duh	te žene, ko si pogubljal jih, oteti brate, duhovnega	A
náme vsàj. In ta síla kljuboválna bil je	duh	nezvésti tvój. Zdaj morí me tóga žálna	A
Zdaj morí me tóga žálna in vmorjén vže	duh	je moj. TVOJ POGLÈD	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani