duh (101-200)

Sréča míla spremljaj te povsód. Véndar	duh	tvoj se ne dáj slepíti -- védno ljúbi svoj	A
7 Košate lípe cvétje bélo razšírja	duh	svoj tja po dólu zdaj brat zapúšča krásno	A
Razcvétaj se cvetlíca tóraj mláda iz cvetov	duh	prijéten naj puhtí da bodeš jenkrat srca	A
si stojé. Nesréčni bója pa valóvi moríjo	duh	jim in srcé. 6	A
6 Zatóraj	duh	moj brídko jóče, ker zlóba vláda le povsód	A
3 Srce te móje bo častílo;	duh	moj ne zábi te nikdár. Saj tí vesélje si	A
níkdar bílo mírno ker náme míslilo bojéč.	Duh	plával ti v tujíno šírno -- tja k sínu plával	A
Zatóraj máti! bodi zdráva, naj ne žalúje	duh	več tvoj; v vesélju véčnem naj ti pláva	A
vesélju véčnem naj ti pláva -- in srečen tudi	duh	bo tvoj. X.	A
Tu solnce sréče síje. A méni	duh	je pa temán in tóžno srce bíje. Le jaz	A
3 Prežálostno mi zrè okó in	duh	moj v tógi stóče. A srce móje pa močnó	A
žalosten je svét, vesélo proč življénje. Zdaj	duh	mi žálosti je sín in svéta tožnega trpín	A
srcé; mírno véč ni, ker je národ nesréčen	duh	mi temán in nesréčen bo véčen -- ure da	A
je v žálosti véčni -- tolážbe ne zná. Mu	duh	je temán in svétu neznán. Drhtí po resníci	A
Drhtí po resníci domóvja pravíci; a	duh	mu je sam. Komu naj naznanja srcá togovánja	A
Usmíljenja ní. In zlóbni	duh	sílni srce mu mori.-- -- --	A
7. Košate lipe cvetje bélo razširja	duh	svoj tja po dolu! Tóžno zapúšča krasno	A
greda, mesec bledi name gleda; dajejo mi	duh	cvetice. Oglasi se gladna sova z nizke	A
se sréče je kúpa razbíla -- vmorjèn mi bil	duh	je ljubèč. -- Najhújša je to bolečína,	A
Ko v tógi srčni pévec v pesmi tóži in némo	duh	svoj v sréče dní upíra, v bridkósti múčni	A
Pretèmna slútnja mi srcé razpórja, v	duh	mlad se mèč mi oster je zapíčil -- da med	A
kakó v beséde krasne bi izlíle kar še temôte	duh	jim v prsih kríje.--	A
(SONET) V ”Večéra hlad vedrí mi	duh	nemíra, vrstíca slednja zdaj mi vže preséda	A
vrstíca slednja zdaj mi vže preséda, ko	duh	na délo svoje s tógo gléda; -- nesréčna poezíja	A
nevédnosti ko vláda v tébi zíma -- prezgódaj	duh	s čestjó si ne napájaj! -- -- -- XVI.	A
-- Več	duh	ni srečen, kot je bil mi v čásih, ko zíbal	A
skati je nevredno sreče dnéva. Cepiti srce,	duh!	ti proč ostani -- In pevec srečen v pesmicah	A
nevredno sreče dnéva, s sladkostmi kratkimi si	duh	pojíti; usodi ní mogoče ti odíti, četudi	A
deva! v míru srčnem še pred kratkem se	duh	je zíbal v vesélju sladkem -- zdaj jedva	A
tèmnem več se ne umíri -- -- cepíti srce,	duh!	ti proč ostáni!-- -- --	A
vèč; in gréje spet me dom gorák in vína	duh	plamtèč; vesélo z ljub'co govorim -- in	A
po mestu kot senca hití mi teló, moj	duh	me še sílneje žêne. 5	A
črni! . / . / stran 216 . / Kletev, grozni	duh,	govôri, duši slàdki sèn umôri, mir mi	A
ob ráni zôri. In od zôre pa do mráka,	duh	ljubezni, stopnja vsáka tvoja, naj z menój	A
stopnja vsáka tvoja, naj z menój koráka.	Duh	nesrečni, duh poslédni, mojih mislij váruh	A
tvoja, naj z menój koráka. Duh nesrečni,	duh	poslédni, mojih mislij váruh védni, dàj	A
krúta žalost v grób podíra: srcé ječí mi,	duh	bolán umíra. POZ�MI	A
páde v svojo kri junák, v nebó spè králju	duh	lehák. Vesélo pôje dívji tr�p; a sám	A
srečnega cvetnó naróčje zakríva v sebi blagi	duh	cvetlice, ki pa ne vídi si cvetóče líce,	A
smrtnik - to razkril je mêni v jasni noči	duh	mogočni, ki skrivnosti gleda, duh pesníški	A
noči duh mogočni, ki skrivnosti gleda,	duh	pesníški, moj gospod prijazni. Torej, bratje	A
Bog Vam blagoslovi, mnogo let naj vínski	duh	mogočni vaše blago srce razvedrúje. Dan	A
... Tegà ne uméje	duh	moj ...“ Tam zadaj pa mladi Ambattha nabêre	A
O vzemi čašo, srček moj, krepčá naj mehki	duh	se tvoj! Praznuj z menój veseli dan ko	A
Ne greši, lepi angelj moj; prevèč predrzen	duh	je tvoj! Kaj ni ti dosti še gorjá, kaj	A
Pij, Helmigis predragi moj, gotovo truden	duh	je tvoj.“ In pije slastno ...	A
nevtrudno toči vina v čaše. Ko napolni glave	duh	razkošni, pa objema Judo knez Havila,	A
utrni, noč okóli se razgrni, prídi, reši	duh	me črni! Vzemi, vzemi pesmi moje!	A
na licih strast in víno sije ... Kot polnočni	duh	pred njimi vstane, pred graščaka v urnem	A
bolán, obupajóč. Usóda ní rodíla vas, moj	duh	vas je rodil ko z dvomi sem otožnimi v	A
vedno sama tí. Ne sluša moje volje več	duh	uporni moj, zakaj s telesom, z duhom,	A
KR� srcé brezupno mi trpí; da vsemogočen	duh	je moj, ta svet sleparski strè takój.	A
krasnem vsem je stvarstvu ljubezni tvoje	duh	razlit! V slabôsti svoji človek pred	A
v dnevih sreče svoje nad zvezde hotel moj	duh	vzleteti, živeti v krasnejšem sveti. In	A
ne tolažbe. Da razjasniš mojo dušo, pridi	duh	iz svetle čaše, da pozabim te, Helena,	A
skelí zrak težak in suh, na prsa pada opojni	duh	razpalih krvavih rož. To je tempelj	A
ni mi padla na obraz ... Hladni, mračni	duh	njegov pa ostal je poleg mene; spremljal	A
- da diha iz tega skromnega šopka še zmerom	duh	vijolic, ki so nekdaj cvetele. Kakšno je	A
tolažbe ... Da razjasniš mojo dušo, pridi	duh	iz svetle čaše; da pozabim te, Helena,	A
smehljá ... Tu v sobi je takó težkó, mrtvaški	duh	tesní glavó, -- ah ne, ne pridi!... Azrael	A
skelí zrak težák in suh, na prsa pada opojni	duh	razpalih, krvavih rož. In jaz vidim	A
skloni se nad prsi krvaveče: ”Tjà odšèl je	duh	tvoj, Kacijanar, kjer pravico je dobil in	A
zemljo pàl si k zlim duhovom: Prédme stopi,	duh	preteklih časov, ki rodíl si vzvišena dejanja	A
k bleščečim zvezdam. ”Prédme stopi, oj ti	duh	mogočni, ki vrstníkom mojim vzbujaš srca	A
vzbujaš srca, da po časti hrepené in slavi;	duh	mogočni, ki človeka vzdigneš vsaj za hipe	A
vladaríce národom prihodnjim, kajti ni je	duh	rodíl človeški, nì bogovi niso je rodíli	A
solza ni mu groba orosila ... Hladni, mračni	duh	njegov pa ostàl je poleg mene; spremljal	A
gostuje davno tiha pozabnost.“ Oh, in	duh	za duhom prisveti v noči! Konec vendar!	A
vlečejo me k tebi sami -- kakó bi plaval	duh	moj nad zvezdami? 2	A
sentimentalne so strune nad mano, mehki vijolični	duh	se je dvignil iz vaze nevidne ... Oj	A
bo noč, skoraj v harmonijo neslišnih glasov	duh	kot nov plul bo sanjajoč, pojoč ... V prvem žarku	A
Koder hodiš ti, kjer bi koli bila ‒ ves moj	duh	ti sledi in vsa duša moja. Brez vse strasti	A
sili je ‒ Oj, dekličji obraz, oj, cvetličji	duh,	posuši naj vas ta moj vražji napuh! Kak me gledal	A
zgubil nizko sem to noč nocoj. Kot blažen	duh	tam ob neba prestoli v svetost mi duša verovala	A
žalostno in išče si rešitve, duha okleniti se	duh	moj hrepeni kot čudapolne, pol pozabljene molitve	A
žari obraz, gori, lučka ti, beži za ves čas	duh	mraka, neskončnosti! Izmučen je moj obraz in	A
si, oj skoraj vzide sonca zlat obraz ‒ Tiho,	duh	moj, sanjaj, sanjaj! Še na vzhodu mrak leži	A
zgubil nizko sem to noč nocoj. Kot blažen	duh	tam ob neba prestoli v svetost mi duša verovala	A
žalostno in išče si rešitve, duha okleniti se	duh	moj hrepeni kot čudopolne, pol pozabljene molitve	A
vam se ne zdel ‒ »Kaj tak bled se in mrtev ko	duh	nam zdiš!« Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel	A
svetlo ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji	duh	vladar bivala v tem kraji. Kot globoka se skrivnost	A
minulost pred meno ne obsojam je, a milost ž njo,	duh	nerad se je spominja! Ne obstojam strtih dni	A
svetlo ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji	duh	vladar bivala v tem kraji. Kot globoka se skrivnost	A
vam se ne zdel ‒ »Kaj tak bled se in mrtev ko	duh	nam zdiš!« Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel	A
par, dve skrinji rjuh ‒ Bog oče, sin in sveti	duh!	« Ženitovanjska pesem Jate splašenih golobov	A
lep je, jasen dan, iz travnikov seno diši, in	duh	je ta mi znan. Po znancih plovejo oči, po gorah	A
vigilijami apretiran, doslej neznan stanovanjski	duh	koti v prsteni estrih skrknjen raster zvelih	A
dodatki za čaranje, mala samota, osebno telo,	duh	brez smisla, meglene slike ... INTERVENCIJA ZA	A
Misel, ki spi do pomladi, je vzhičen vihar.	Duh	rohni. Oh, na dnu vesolja leži mlada gospa,	A
Apostoli možje so bili prosti, dokler jih sveti	Duh	ne predrugači; po tem pa vsega vedeli so dosti	A
gorko kri bi zate. . / . / stran 13 . / Moj	duh	te v tihi noči obiskuje, In tvoje zveste sine	A
zastonj lepota tvoja! Dosti videl sem lepot;	Duh	si moj želi pokoja, Truden ves je moj život	A
doma, Živim med glasnim hrupom tihe dni; Moj	duh	pa krog skerbán po svetu roma, Pretekle in sedanje	A
Snoči je pa slanca pala,” Božala jih bo mehkó.	Duh	bo plaval moj nad vami, Željno glase pil sladké	A
leži, Ko gad s petó na poti poteptan! Nemirni	duh	očetov! hiti zdaj, Pij, srebaj, liži gorko krí	A
‚Kup kosti! Moj	duh	drugje, ónkraj, počitka išče, tu pa kar naj	A
mnogo od nebes, od bratov ne odvračaj mi očes!	Duh	plemeniti sam bo nosil bóli, a sreče užival	A
steno valovje, usode vihar ob mé se zaganja; a	duh	se ponosni ne uklanja: ti streti me moreš, potreti	A
stran 36 . / Saj meni so tudi ti dóli le prod,	duh	lepše, srečnejše mi sluti ‒ kako jaz po njih	A
pesem, na zemlji še enake slišal nisem. In nade	duh	naprot šepeče mi, podi obup, skrbi moreče mi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani