duh (501-600)

Malhus, bi dajal klofute; nihče drugi; ne tisti	duh,	ki imá privilegij, da se klofute, dobljene od	A
obzorje je vedno isto; kakor bi zmrznilo! Moj	duh	se ne dviga vedno višje, kakor škrjanec, ampak	A
prikazal v svoji stari, mislili bi ljudje, da sem	duh	iz davnih časov ... Največja zapreka pa mi je	A
bila vsakikrat moja lenoba. Če je otrpnil moj	duh,	kakó bi ne otrpnilo tudi telo?Moral bi se obriti	A
Ozrl se je in je rekel: ”Ne	duh	življenja, duh smrti je tukaj!“ Prostorna	A
Ozrl se je in je rekel: ”Ne duh življenja,	duh	smrti je tukaj!“ Prostorna je bila izba,	A
v hiši: lilije in rože bi zadobile mrtvaški	duh.	Tudi jaz sem poskušal s trudom in umetnostjo	A
globočino in izginila, kakor ob eni po polnoči	duh	rajnega čevljarja Tomažka, ki hodi po mostu	A
kradoma. Iz skodelice se je vil močan, omamljiv	duh,	ki je božal in objemal dušo kakor z golimi,	A
poklical, mu je bila blizu, da je začutil opojni	duh	njenega telesa in njenih las.Spomnil se je smehljaje	A
ki so strmele nanjo, v obraz ji je bíl zoprn	duh	po žganju in tobaku. ”Oče!	A
govorite tako modro, počasi, slovesno - kakor	duh	opolnoči?To ni lepo, kvečjemu da je smešno.	A
prikaže spomin iz preteklosti, pol strahoten	duh	iz teme, pol klavrna karikatura: z drobnimi	A
In zdaj kar nenadoma, kakor da bi se opolnoči	duh	vzdignil iz groba ...: kaj je s šolo?Glej, paglavci	A
kaj ti pravi - da ima vsak človek svoj poseben	duh,	kakor svoj obraz in svoj glas?Rekel boš, ali	A
senčni gaj pred mestom. Žalosten je bil moj	duh,	zakaj nekaj mi je pravilo že dolgo, da mi umira	A
na cesti, v cerkvi, kakor da je bil sam hudi	duh	začaral moje oči, da niso ne iskale, ne ugledale	A
gostuje davno Tiha pozabnost.“ Oh, in	duh	za duhom prisveti v noči! Konec vendar	A
se tolažil z zavestjo, da se kaže nenavaden	duh	in ženialen umetnik tudi v najneznatnejših,	A
pesmi liričnih pesnikov; pravico imam, da duham	duh	vijolic, da odzdravljam bujnim rožam, kadar	A
roko zeló prisrčno, a nató je izginil prijetni	duh	po vijolicah in ciklamnih... Jaz pa tožim zdaj	A
da bi bil stopil v to izbo; še je bil v nji	duh	človeka, ki je nekoč prebival tam. Zavržen	A
mleku, ki se je bilo razlilo po ognjišču in ta	duh	se je mešal prijetno z duhom še vrele kave.	A
mogočno petje orgel in . / . / stran 23 . /	duh	kadila, ki je plaval nad glavami in je legal	A
naglas. V tistem hipu pa je že prišel hudobni	duh	in je sedel poleg nje ter ji govoril na uho	A
govori, le pokaži pismo!“ je prigovarjal hudobni	duh.	In se je sklonila, nesrečnica, in je vzela pismo	A
čisto moje srce in ljubezni polno, samo hudobni	duh	je stal ob moji levi strani in je govoril natihoma	A
stopnicah. Ali zgodilo se je, da je bil hudobni	duh	prešerne volje in da ji je prav v tistem trenotku	A
zdaj ko si še ti tukaj; toda prišla si kakor	duh	in strah je človeka tvojih oči!“ Franc je	A
srce v poslednji uri, da te ne zmoti hudobni	duh	in te ne zapelje na krivo pot!Zakaj mnogo poti	A
je tvoja pot!“ Ne poslušaj, Metka, hudobni	duh	je bil!Ni lepšega cilja, nego ga ima tvoja pot	A
To je ... vrag vedi, kaj je ... senca, polnočni	duh	... piše pa se Mikš ... Peter Mikš ... ne zasmehuj	A
pregnal vse tisto, kar se je bilo kakor težak	duh	po trohnobi izlilo v izbo in v potrta srca.	A
stran 43 . / ljubezen! Oskrunil si oltar,	duh	tvojih darov ne sega več do neba ... Grivar	A
plesal krog . / . / stran 112 . / njega zloben	duh,	bližal se mu z režečim obrazom in se mu s pritajenim	A
videl sem narode, silne, sijajne, človeštvu	duh	in pest, v izobilju, modrosti, slavi in mogočnosti	A
zapazi, da je izginil. Odšel je tako tiho, kakor	duh;	nihče ni ne videl, ne slišal, kdaj ga je zmanjkalo	A
delavnici, zato je prinesel s seboj pereč, zoprn	duh	po razmočenih kožah. ”Vi se gotovo že poslavljat	A
se, da bi razločila, da bi se spomnila ... Tak	duh	je v sobi, kakor sem ga poznala ... ali ne morem	A
otrok, štirje so umrli. Od takrat poznam ta	duh	pa se nisem mogla domisliti ...“ Anka je odprla	A
koridorju je videl Pavliček na prostran vrt;	duh	cvetočih akacij mu je omotil glavo, z dolgimi	A
nastežaj okna in duri. Izginil je iz hiše mrtvaški	duh	in iz Markovega srca je izginila žalost.	A
besede. Kmalu pa je napolnil izbo veseli vinski	duh	in samo še na črnih suknjah se je poznalo žalovanje	A
okornimi škornji, smejo se s tujim smehom. In	duh	mojega očeta nima pokoja, pregnali so ga iz	A
njegovo od groze osteklelo oko, romal nemirni njen	duh	v dolgem belem oblačilu po stopnicah gor in	A
harmoniko, culo in palico. Nikoli še se mu ni zdel	duh	po trohnobi in grobeh tako močan in zadušen	A
imá poslušalce pred sebój. Potém pa se njegov	duh	sčisti, kakor se pokaže staro pivo, kadar se	A
gospôda moja, premislite njegovo nrav. Njegov	duh	je zmirom za nekoliko višje, kakor duh druzih	A
Njegov duh je zmirom za nekoliko višje, kakor	duh	druzih ljudij; on sanja in premišljuje dan in	A
odpirali in močan, skoro pretežak pomladanski	duh	se je širil naokoli. Nikolaj se je čutil	A
sem napravil, ker je zelo poceni, dokler se ta	duh	ne razbeži. Tukaj so misli mirne in si ne žele	A
natihem izpodjedel in do jedra razjedel brezbožni	duh	tujinstva.Kako se je to zgodilo, sam Bog razsodi	A
stopil ob . / . / stran 229 . / njegovo vzglavje	duh	minulih, srečnih časov, z belimi krili in ljubečimi	A
potnimi obrazi in mokrimi sprijetimi lasmí. Zoprn	duh	je prihajal od morja, ki je ležalo v pristanišču	A
... Zdelo se mi je, da je zavel po sobi	duh	vijolic in da so zasijali skozi okno žarki pomladnega	A
njegovo srebanje. Takrat pa me je obšel zli	duh	kakor oni večer na verandi. Bilo mi je neznosno	A
plahto, ki se je palila na razcefranih robeh;	duh	gorkega kruha se je mešal z duhom razlitega	A
je bilo pri srcu, kakor da bi bil med njimi	duh	ubitega in greh hudodelca. ”Tudi jaz vem	A
- Zavita v veliko sivo ruto in bleda, kakor	duh	iz mrtvašnice ...Plačam in odhitim na cesto.	A
niti iskrice ni več, ostal je samo neprijeten	duh,	kakor po lojevi sveči... Pripraviti sem	A
in spomini so vstajali, mili, sladki, kakor	duh	rebule, ki sva jo pila. Dasi je bila rebula	A
tedaj je to vendar samo spomin in nič več. Samó	duh	vijolic še duhtí, samó lunini žarki še sijejo	A
zaokrenila. ”Jaz sem ... tega naroda nečedni	duh!	“ Njegov obraz je bil sedemdesetleten, njegove	A
ponesrečena, - Bog vedi, kaj je dihalo iz nje:	duh	domače zemlje je dihal iz nje, še prav nalahko	A
. / stran 285 . / luč iz tople noči - zoprn	duh	potu, tisočerih človeških teles, hlap iz tisočerih	A
popolnoma shujšal. Plazil se je za njima kakor	duh.	Sprehajala sta se za gradom in dvajset korakov	A
bi se mi zdelo, ko bi se ponižal tako velik	duh	iz svojih nebesnih višin, ter se zanimal za	A
skoro je bilo čuti rahlo dihanje lilij. Sladki	duh	jasminov in lilije težki vonj je puhtel iz gred	A
tebi do pasu ter uživali hvaležni tvoj blagi	duh!	“ ”Kako te ljubim, o gospod!“ je izpregovorila	A
nebo in zemlja, misel in spomin, človek in	duh,	mušica, pajek in žaba, vse mu je vselej sámo	A
te bridkosti ničevost. Visok in dolg kakor	duh	se je vzdignil na pragu iz tal, ves takšen,	A
je tam še malo, nato je utihnilo in prijeten	duh	se je razprostrl po izbi. Peter je zapazil,	A
Ali Peter je vedel, kako blizu je bil hudobni	duh,	kako je čakal nanj za kropilnikom ter poslušal	A
Ležal je, ob zglavju pa mu je slonel hudobni	duh	in ga je gladil po čelu z nevidno roko; in kakor	A
puhu in tudi Herbartu se kmalu zapro oči, a	duh	njegov zablodi na težko pot ... Padel je v neprodirno	A
hočeš? Kje je dobra volja v tebi, kje je tisti	duh	sprave, ki naj ga žena podeljuje celi hiši?	A
popoldne. Čutila se je popolnoma ubito, neprijeten	duh	ji je polnil usta, glava jo je bolela, dušilo	A
»Hanca! Ali si res, ali si	duh?	« Hanca je bila res.	A
Magdalene v kuhinji ga je vzdramil. »Bog in sveti	Duh,	prav gotovo, da dobimo goste.« Vikar je stopil	A
Misli, da ga sovražim, pa sovraži sam!	Duh	žalosti, hudič je šel vanj, da ne vidi.Zavisten	A
On pa je tujec!	Duh	žalosti ga je obsedel in se moti o meni!Nisem	A
oponašal glavarja? Ali mu ne bega duha nečisti	duh,	pa mu leži v sanjah in ga plaši, da si bedeč	A
sleparju, izdanega! Beži, smrdeči, žalostni	duh	z vrvjo svojo, hudič Juda, 1 V imenu Vsegamogočnega	A
Žival hinavska in nečedna!	Duh	nečisti Te je obsedel, po nemarnem očetu si	A
Govoriš, kakor bi malin gonil. Besede so, a kje je	duh?	Preklet si, vikar gorjanski, Jevane Potrebujež	A
vzel bom breme nase in prosil pomiloščenja.« 1	duh	pokorščine 2 po božji postavi Ko je tako rekel	A
izbegla moji roki. Tako mi Bog pomagaj in sveti	Duh.	« Pa je bil »actualiter degradatus ante tres	A
nestrpnosti in »strašne sence hudičeve, ki je	duh	žalostni in blodni«, je bil vikar to uro našel	A
ohranite edinost duha z vezjo miru; eno telo in en	Duh,	kakor ste bili tudi poklicani v enem upanju	A
tesnobi sosedstva hudičevega, ki je žalostni	duh.	Omne humanum1!	A
se prijetno pokrepčan stresel. »Kakšen lep	duh	ima to vino na tešče,« je menil in stopil trdo	A
kaj bo. Nož sem imel pri sebi, pa me je hudi	duh	vso pot naganjal in nagovarjal, da bi se mu	A
kakor da jih je vdahnil galjot in ne sveti	Duh.	« Tedaj pa mu je odleglo.	A
dovške fara nekaj posebnega... Ker vas je Sveti	Duh	že pred stoletji razsvetlil...« Kajpada	A
»Le kaj nam bo to?!« »Zdrav	duh	v zdravem telesu!Ves svet telovadi.	A
niso dobili ne kaplje!« . / . / stran 6 . /	Duh	pod mano zastoče tako milo, da me prešine in	A
kako ubožno in tanko je bil v življenju oblečen	duh,	ki je sedaj počival tu spodaj. Oživil ga je	A
niti šteti nisem mogel, dasi sem bil nesmrten	duh,	kakor óni, ki me je objemal v naróčaju svojem	A
»Nekaj bilijonov, nekaj milijonov let!«	Duh	moj ni mogel prebiti besed Azraelovih! Omahnil	A
groba!« . / . / stran 44 . / Tedaj je začul moj	duh	glas angela Azraela.In letá mi je govoril:	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani