diha (1.897)

vidim jih. Borijo se za življenje, do zadnjega	diha.	Toda pobijajo jih, neusmiljeno jih pobijajo.	A
Mesečeva svetloba. Utrujen, glasno	diha.	Spotakne se, pade in obleži v snegu.	A
najbolj. Franc leže na posteljo in globoko	diha.	Vstane.	A
prepevala našo temno pesem ... Kakor da mi v lica	diha	vroča kri ... kdo je še pri meni? ŠTUDENT: Pri	A
bílo. Nič ne bo o življenju pričalo, ne bo več	diha	in toplote ne; ne bo več rož na licih, ustnicah	A
ste srečen človek ... Kdor je tako ustvarjen,	diha	lahko ta zaduhli zrak; ali zame je pretežák	A
Pomladi Vstala je pomlad v prirodi, topel	diha	ji pozdrav. Duh me po samotah vodi, kakor nekdaj	A
Kozak ubit počiva med njimi na travi zeleni Ne	diha,	no zdi se, da sniva o mladi, ljubljeni ženi	A
Vitovcu obstaneta: Glavar leži na tleh brez	diha;	jetnik pa poleg njega mrtev, drug drugemu krvava	A
bi, kot bleščica pepelnica, že brez	diha,	dimna, tiha, srečna se vrnila vanje. MOJA	A
goré pihljá zefir lehak, neznano hrepenenje	diha	ta rosni mrak. Na jasnem nebu sanja	A
trpljenja, kesanja zaduhla noč iz uvelega	diha	života. In srcé se mi širi, okó strmí	A
vstaja tiha zora na izhodu, hladno jutro	diha	v zraku, zadnje jutro moje sreče. Le	A
trpljenjem neizmernim ...“ Skozi polodprto okno	diha	nočni zrak opojni; kakor iz daljave daljne	A
sočutja in iz tihe naklonjenosti do mene - da	diha	iz tega skromnega šopka še zmerom duh vijolic	A
goré pihljá zefir lehak, neznano hrepenenje	diha	ta rosni mrak. Na jasnem nebu sanja	A
trpljenje, brezupa zaduhla noč iz uvelega	diha	života. In srcé se mi širi, okó strmí	A
. / stran 115 . / Skozi polodprto okno	diha	nočni zrak opojni; kakor iz daljave daljne	A
sliši nič, ne čuti nič, ga ne zanima nič ‒ Ne	diha	več ‒ MODROST Modrost je počasna hitrost,	A
Prevzvišena, da se je greh dotakne, prepolna	diha	sladke tajnosti, slutila ni, kako pod njo razmakne	A
Prevzvišena, da se je greh dotakne, prepolna	diha	sladke tajnosti, slutila ni, kako pod njo razmakne	A
bleščijo, vse čare razgrinja mi noč čudovite, ž njo	diha	i srce in v njem oživijo vse tajne, radosti	A
Ljubezen, hrepenenje svoje lije, Ko tiho v spanji	diha	plán in gora. Ko beli dan pripelje mlada zora	A
rosa pada, Po nebu vnéma zvezd se žar; Ljubezen	diha	zemlja mlada, Ljubezen diha vsaka stvar. Molčé	A
se žar; Ljubezen diha zemlja mlada, Ljubezen	diha	vsaka stvar. Molčé ozrè se ona name, Molče ozrem	A
Ki serca jih hudo bole in čeva V nočéh, ko	diha	toplo mladoletje. Nar huji naši mladi so poetje	A
sonce: Naše veliko jutro je blizu, v lica nam	diha	rosna zarja njegova. I. Cankar 1 | V mestu	A
zunaj, tam sije prebeli že dan in pomlad že	diha	na polje, in kdor ni prehudo, prehudo bolan	A
in sreča! Tam zunaj je zemlja, ki svobodno	diha,	tam pesmi pastirjev doné čez planine Me v molku	A
vedel boš, da sem ostala ti zvesta do zadnjega	diha...	Kresni večer je nocoj!	A
Zelen mah obrašča zrušene zidove, veter skoznje	diha	žalostne glasove. Povej, razvalina, v soncu	A
pobeljene, bele, bele. Okna odprta, veter	diha	od polj, Na oknu je glogova vejica. Kakor da	A
da smo spravili oba v posteljo; fant komaj še	diha,	stari pa kar cvili in ječi. Pojdite in pomagajte	A
še potipal žilo, novorojencu prisluhnil, kako	diha,	nato sem brž pospravil svojo šaro in zlezel	A
nič ni bilo slišati. Gotova je bila, da ne	diha	več, pa je vendar vedela, da je ni môč čuti	A
drugi sobi pa, v temi, suha starka sicer še	diha,	a bo kmalu tudi po nji.A stran od tod, proč	A
vendar tudi obenem kraški, po kraško rezek, ko da	diha	iz jame.Ležati na očetovem ležišču in se za	A
postelja je prazna. Na posteljici v kotu težko	diha	Mimica in on steguje roke v prazno in kliče	A
za stopála po cementu preklasto telo, ki ne	diha	več, brivci pa že kričavo vabijo nove prišlece	A
maščeval in sem mu na hodniku rekel: Mali še zmeraj	diha!	Samó da sem mu to rekel, ko smo hodili po sredi	A
skrit pod kupom mrtvih; potuhnil se je in ne	diha,	da bi ga sovražnik ne opazil in bi se v pravem	A
nekdo vleče za stopala po cementu telo, ki ne	diha	več. A brivci že kričavo vabijo novodošle, takó	A
vse nji podobne ljudi, iz katerih kakor iz nje	diha	praznina.Ta praznina, ne oblačnost, mrakobno	A
starosti so bili manj pretresljivi kot hlad, ki	diha	iz sogovornika. Vendar mu je njihova zapuščenost	A
isti mrzli in zatohli vonj. »Smrt tako grobo	diha,	« je šepetaje ponovil davne besede mrkega grobarja	A
šepeta, da čuti celo dih znanih ust. In tega	diha	se prav tako ne more spomniti.Kako mučno je	A
rešitev. Ležal sem nepremično in skoraj brez	diha	ter čakal - in naposled sem v čakanju zaspal	A
smrt. A vendar se sploščim k steni in se brez	diha	pomikam naprej.Pogledam okrog vogla in res zagledam	A
. / brani svoje življenje do poslednjega	diha;	ne izgubi glave, kadar si obupan, jezen ali	A
tudi od njenega širokega, hladnega čela ponosno	diha	podobna tišina. V tem trenutku je prav	A
Nekaj ... kako bi se reklo... nekaj brezsrčnega	diha	od nje, nekaj nečloveškega.Pa saj Samotežniki	A
kot mlada nevesta in skoraj prav tako glasno	diha	v svoji cvetoči sreči.V radostnem drhtenju stoji	A
Vetra ni, ptice ne pojo. Gozd pritajeno	diha	v pričakovanju. V globini gozda, v mraku	A
zdavnaj umrl, popolnoma umrl, umrl do zadnjega	diha.	Na mrtvem nebu je poševno ležal samo en oblak	A
tako sovražno molčijo, da iz njihovega molka	diha	hlad?Ne, tukaj ni nekaj v redu!	A
ter se potuhnila kakor ujeta žival. Pritajeno	diha	in globoko zajema sapo, kakor bi si nabirala	A
in zagleda speče mesto, temno črno žival, ki	diha,	da se njeno sopenje sliši sem gor skozi krvave	A
lebdel v zraku. Zdelo se je, da tudi trava ne	diha	več svoje zelene svežine, da se tudi po rastlinskih	A
in svoj brezupni boj nadaljevati do zadnjega	diha.	Do groba črne jame.	A
bolna in prazna žival, ki samo po naključju še	diha.	Hodili so čezenj in mimo.	A
nekoliko odrine njegove roke, telo, sapo, ki ji	diha	v obraz, vsemu skupaj se upre, vse skupaj odrine	A
deželo. Njeno veliko telo, obilje njenega mesa	diha	in se premika, valujoča planja te rdečkaste	A
kako sem utrujen, sope in odkimava, ne morem,	diha	predse, ne morem.Mihael stopi s poti, da bi	A
nazaj v dolino. Zver je, reče Simon, ki glasno	diha	ob njem, to je nevaren človek. Kaj naj storim	A
Ljubljano, hranimo dragocena pisma, iz katerih	diha	svetost.In v Paragvaju je veliko bratov iz Kranjske	A
diplomacija popušča, čvrstejši je pritisk, teže se	diha;	general v Rimu popušča pred papežem, papež popušča	A
kakšna je ta pokora, do zadnje ure, do zadnjega	diha.	..Predlagal bom, pater Lovrenc, da vas družba	A
pivom, nemara bolje razumejo, kaj je vse to, kar	diha	v noči okrog njega in kar izginja v prihajajoče	A
tako blizu: poleg njega leži z zaprtimi očmi in	diha,	njena bela roka ni deimos, ampak je roka rešitve	A
nobenega giba, nobenega trzljaja in nobenega	diha.	Simon Lovrenc je zataknil za pas bodalo	A
v lobanjo zadira ves ta prekleti inferno, ki	diha	in sope svoj težki zrak in se premetava okrog	A
kaj sem prebil to noč. Duhovnik mu vztrajno	diha	svojo toplo sapo v obraz, govori mu o preklicu	A
izsušena od rdečega ognja, od suhega in vročega	diha	človeške smrti, ki je šel čeznjo.Sholar gleda	A
srage na čelu. Njegove oči so zaprte, slabotno	diha,	polglasno zastoka. Plamen sveče zatrepeta, sence	A
črne živalice. V hiši je temno, starec šibko	diha,	nalahno stoka v snu, moči mu odteka jo, kri	A
dlačice, nič ne stori zoper to, celo hitreje	diha,	nalahno razmika noge. Ta stvar je dobljena	A
predniki, ki so sredi kontinenta do zadnjega	diha	mislili na neko dansko reko in zdaj njihove	A
preplezati ograjo. Težka sopara v oblakih	diha	iz ust in se suklja pod nebo. Obleka je premočena	A
streh, da v tej tišini burjasto valovi zrak in	diha	globoko in težko, da se sopenje množi v takšno	A
hrbtom in rokami naslonjen na mizo. Sunkovito	diha.	Gluha tišina je v prostoru.	A
Tako je tiho, da Vili ne ve, ali mati sploh	diha.	Tako nepremično zre, da ne ve, ali ta trmasta	A
ve, ali ta trmasta ženska tam na divanu sploh	diha.	Iz same trme, iz samega sovraštva sploh ne diha	A
Iz same trme, iz samega sovraštva sploh ne	diha	več.V tišino zdaj začne krhko šušteti papir	A
zavije v desno in teče po mračni ulici. Teče in	diha	in se oblaki pare dvigujejo okrog njega.Zasopel	A
skozi prostor in dvakrat obrne ključ. Globoko	diha.	Lažje, zdaj je vse lažje.	A
mu srce nabija v prsih. Nekoliko raztrgano	diha	in vleče iz cigarete, s pogledom pa išče novo	A
Molče se dotika njihovih ran in jih obvezuje.	Diha	vonj prepotenih teles, zadah po žganju in kislem	A
moreš ostati, sem rekel. Videl sem, da hitreje	diha	in da je z roko odmaknila blazino, kakor da	A
zavoljo tega močno pritožujeta. Toliko ljudi zdaj	diha	v natrpanem stanovanju, prej sva bila notri	A
seboj, že daleč spodaj brez sluha in vida, brez	diha	in bolečine, zaprt v vodno snov, v izginjanje	A
Dvigne slušalko, naglo vrti številke.	Diha	v slušalko.Sliši moj glas.	A
naprej, nekaj korakov nazaj, sede na stol. Komaj	diha.	Medtem ko žveči, komaj diha, glasno diha, zdaj	A
Komaj diha. Medtem ko žveči, komaj	diha,	glasno diha, zdaj skozi nos, zdaj piskajoče	A
Komaj diha. Medtem ko žveči, komaj diha, glasno	diha,	zdaj skozi nos, zdaj piskajoče med hrano, ki	A
uradniki, za vence, ne za venec; zakaj do zadnjega	diha	mu je bilo mnogo na tem, da bi ljudje zvedeli	A
so njene dihalke ali škrge, z njimi živalca	diha,	ker brez dihanja ne more živeti, kakor tudi	A
usta, izgubila je rep, izgubila je škrge, zdaj	diha	s pljuči, torej je prišla vrh vode; prej pa	A
pod vodo kakor riba, ki vse svoje življenje	diha	s škrgami.Žabica zdaj ne bo več jela kruha,	A
pomagati! Zbrani so staknili glave in brez	diha	čakali, da jim bo končno naznanil to svojo nesrečo	A
da ve, kdo stoji v hrbtu in ji prišepetava,	diha	v njeno ramo.Sam človek snuje in boguje, redko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani