II Nar hujša vsih je bolečin V nesreči srečnih dni spomin Dante Pri oknu sva molčé slonela, Sladkó je kos v goščavi pel; Sladkó je v cvetji seč duhtela, Ki mrak jo tihi je objél. Na polje hladna rosa pada, Po nebu vnéma zvezd se žar; Ljubezen diha zemlja mlada, Ljubezen diha vsaka stvar. Molčé ozrè se ona name, Molče ozrem se jaz na njó; Oko z očesom tu se vjame, In z usti usta se vjemó. „Čuj, v vetrini seči prepéva kos, Na nebu zarija dan naznanja; Po ulicah zgodnji ropoče voz, Izbuja se mesto iz kratkega spanja.”