nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Na svojo roko bi bilo treba govoriti z njimi, da bi razumeli, zakaj prihajajo sredi tihote posvečene hiše v sanje in polbudne misli Poljančeve Katarine takšne spake in napačne predstave o njenem ljubljenem, ali se ji ne prikazuje že kar kot hudobec? In vedeli bi, kako je mogoče, da se nespečne misli izobraženega sholastika Simona Lovrenca tako divje zaletavajo obstene samostanske celice, ko pa je rešitev vendar tako blizu: poleg njega leži z zaprtimi očmi in diha, njena bela roka ni deimos, ampak je roka rešitve, samo odločiti se je treba zanjo, za ljubezen. Na tisti pusti kraj nekoliko na levi bi bilo treba tu in tam povprašati, od kod spet ta Simonova negotovost, zakaj spet odhaja, ko bi moral biti tukaj, česa ga je strah, ali so tudi vanj že poslali seme strupa?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani