Tako je bilo, kakor da je zadnja leta nekdo pognojil pod zidovi, da so postali sočni in prenovljeni, skoraj zahtevni. In pomislil je na gospo Amalijo, na vse nji podobne ljudi, iz katerih kakor iz nje diha praznina. Ta praznina, ne oblačnost, mrakobno ovija predmete, si je rekel.