škorec (147)

oknu v zid in obesi nanj kletko s škorcem.	Škorec	veselo zaščebeče in dobi kocko sladkorja v dar	A
oglasil. Zdaj se je Martin spomnil, kako je njegov	škorec	žalostno umrl na poti.Poginil je v Tržiču, ječar	A
»Kdo?« »Pipi, moj	škorec.	« Potem je stopil k ženici in ko ji je	A
se je rodil pod Škorčevo streho v Hrastju?« »	Škorec	za Škorcem.« »Ali veš ti, kdo je bil Urban Škorec	A
za Škorcem.« »Ali veš ti, kdo je bil Urban	Škorec?	« »Ne, in me tudi ne zanima.«	A
domače se ne brigamo, po tujem hlepimo. Urban	Škorec	je bil slovenski pisatelj.« »Kaj vraga!	A
In ti veš, kaj je spisal?« »	Škorec	je slovenil.« »Po ovinkih, skozi nemščino.	A
navzgor svoje konkurente. Ali je res Urban	Škorec	vreden, da si nalagaš zanj toliko sitnosti?	A
toda ne mudi se nikamor. Če je čakal slavni	Škorec	petnajst let na svojo ploščo, bo počakal vendar	A
prihaja ravno naproti,« je dejal Janko. »Gospodar	Škorec	je.Kakor nalašč.«	A
prav potrebujem ga za pašo.« »Nič ne bo, oče	Škorec,	« je dejal Janko.»Za fanta je boljše, da pride	A
vašo streho?« »Prehudo vprašanje,« je dejal	Škorec.	»Škorcev žvrgoli pod mojo streho vse polno, in	A
tukaj rodil velik mož.« »Prav tako,« je dejal	Škorec.	»Kdo bo pa plačal?«	A
Moja hiša pa ni vojaška zastava,« je ugovarjal	Škorec,	»in ni bila še v nobenem boju.Streha bi se mi	A
stisnil Škorcu roko. Prijatelja sta odšla;	Škorec	pa je obstal zamišljen in se nehote obrnil proti	A
Kdo bi si bil torej mislil! In stric Urban	Škorec,	kdo je slutil, da tiči taka slavnost v njem	A
kakšnega slavnega moža ima, se ji niti ne sanja.«	Škorec	je obesil koso na vejo, se zravnal pokonci,	A
Prav se jim godi.«	Škorec	je premišljeval, kaj bi zdaj počel.Da ne pojde	A
on pride v družbo kot veljak, ne kot navaden	Škorec;	toda ali bi ne bilo prijetnejše, če bi šel že	A
bi se osramočen potem kesal. Spominjal se je	Škorec	tudi, da je že slišal o cesarjih in kraljih	A
prosilo odpuščanja. Toliko prefrigan se je zdel	Škorec	sam sebi tudi.»Torej nocoj,« si je dejal, zadel	A
babe klepetale, dokler bo svet stal,« je dejal	Škorec,	stopil v hišo, vtaknil dve kroni denarja v žep	A
opravkih k Lomastu hoditi, se ni bilo več bati.	Škorec	je bil sam s seboj na jasnem, in zdelo se mu	A
veliko mizo so sedeli trije moški, ki se jih	Škorec	ta večer sicer ni nadejal, a tudi ne ustrašil	A
prepričan, da se pomakne kmalu više. »He,	Škorec,	ravno prav, da si prišel,« je res zavpil župan	A
»O mojem stricu. Prav,« je dejal	Škorec,	prisedel počasi in moško, položil komolce na	A
domači hiši in nam vsem.« »O, vsem,« je prikimal	Škorec,	»dasi ga prej niste pripoznavali. Seveda domač	A
človek ni doma nikoli imeniten.« »O, Urban	Škorec	ni bil norec,« je dejal Janko. »Dobro ste to	A
pisem ali drugih svetinj po rajnem stricu.	Škorec	je obetal, da bo pobrskal po vseh kotih; če	A
suh človek.« »Suh in kosmat,« je pritrdil	Škorec.	»In kosmat.	A
kdo čez mojega strica zabavljal,« se je jezil	Škorec,	in skrajni čas je bil, da je posegel vmes Ivan	A
ko Hrastje in Lomastova hiša višja od vaše,	Škorec,	in vendar se je rodil Urban Škorec v Hrastju	A
od vaše, Škorec, in vendar se je rodil Urban	Škorec	v Hrastju pri vas.« »Tako je, gospod učitelj	A
pri vas.« »Tako je, gospod učitelj,« je dejal	Škorec.	»Zakaj to ne gre, da bi si Mlačani prisvajali	A
njimi najbolj bahat, da boš vedel.« »Tiho bodi,	Škorec,	pa pij!« je miril Lomast.»Prepirali se ne bomo	A
« »Ali vas ne bo preveč z Mlake?« je menil	Škorec.	»Kako preveč?	A
pozvedeti bo treba, katerega dne je bil rojen Urban	Škorec.	« »Okoli binkošti, to vem jaz,« je dejal Škorec	A
Škorec.« »Okoli binkošti, to vem jaz,« je dejal	Škorec.	»Potem izdamo poziv in prošnje za prispevke	A
domovine. »Kdo bo pa zdaj plačal?« je vprašal	Škorec,	ko je vstal in položil eno krono na mizo. »Nič	A
položil eno krono na mizo. »Nič se ne boj,	Škorec,	« je dejal Lomast.»To bomo vse uredili.	A
»Umazan pa res ni moj stric,« je modroval	Škorec,	ko je stopal s težkimi koraki proti domu; »za	A
ptičev. »Ali veste, kdo sem jaz?« jih je nahrulil	Škorec.	»Kdo pa je?« se je oglasil eden iz teme.	A
»Pusti ga!« je dejal drugi glas. »	Škorec	je; barko vozi, doma ga pa žena čaka s palico	A
čaka s palico.« »Ali veste, kdo je bil Urban	Škorec?	« je hrulil ponosni stričnik naprej. »Pijanec	A
daljave. »Vidite, da nič ne veste!« je nadaljeval	Škorec	zadovoljen svojo pot.Žene se ni nič bal; saj	A
delavnikih popivaš?« »Ha, ha, ha,« se je zakrohotal	Škorec.	»Oh ti moj Bog, pijan je kakor muha,« se je	A
se je hudovala Lenka. . / . / stran 24 . /	Škorec	se je spet zasmejal in sedel na klop.»Lenka	A
koliko si zapravil!« »Ha, ha, ha,« se je smejal	Škorec	in vrgel na mizo dve kroni, ki jih je bil vzel	A
toliko je pil.« »Poslušaj me, Lenka,« je miril	Škorec.	»Ali veš, kdo je bil Urban Škorec, moj stric	A
je miril Škorec. »Ali veš, kdo je bil Urban	Škorec,	moj stric Urban?Saj vem, da ne veš.«	A
po obeh kronah. »Ne bom večerjal,« je dejal	Škorec.	»In kaj naj bi bil pisal ta stric, če je bil	A
bralo, da je bil tukaj rojen imeniten mož Urban	Škorec.	In vsi ljudje bodo hodili gledat našo hišo in	A
ostalo. »O tem bova govorila pozneje,« je dejal	Škorec;	»zdaj se veseliva svojega ali pravzaprav mojega	A
požreti. »To reč prepusti meni, Lenka!« je dejal	Škorec.	»Kakor sem jo dobro vodil do zdaj, tako jo bom	A
k župniku, da pozve, kdaj se je rodil slavni	Škorec,	da povabi gospoda na sodelovanje in mimogrede	A
si je župnik mel roke. Zvečer je pripeljal	Škorec	še soseda Rjavkarja k Lomastu, in prišel je	A
tekmec. . / . / stran 28 . / »Slavni Urban	Škorec	je poklical spet vina na mizo,« je dejal Lomast	A
malo jesti in malo piti. Nasprotno pa je menil	Škorec,	da veže strica dolžnost, da plača predvsem zanj	A
je dodal Janko. »To bomo videli,« je dejal	Škorec.	»Pisanje je lepo, tega ne bom tajil; lahko bi	A
»Tudi meni bi se lahko pošiljal,« je omenil	Škorec.	»Kam pa!	A
bil pa le v Hrastju doma,« se je zagovarjal	Škorec,	»in ne na Mlaki, čeprav imate pošto in župnijo	A
»Saj bi jaz tudi lahko točil,« je pripomnil	Škorec,	»ker sem stričnik.« »Ampak patenta nimaš, Škorec	A
»ker sem stričnik.« »Ampak patenta nimaš,	Škorec,	patenta,« je dejal Mlakar. »To ni na dnevnem	A
jim je treba povedati, da naj nosijo k meni.	Škorec,	tvojo hišo bodo hodili gledat.Kadar pride kdo	A
ali dvakrat k meni! Parkrat jih slavni Urban	Škorec	lahko napoji, ker mu bodo peli; jaz jih moram	A
rodil tega in tega dne slovenski pisatelj Urban	Škorec.	Dokler slovenski rod hodi po zemlji tod, bode	A
stran 31 . / »Tole bi jaz prosil,« je menil	Škorec,	»da bi se na tabli še pristavilo, da prodaja	A
Urbanom ne, z njegovo rojstno hišo pa,« je dejal	Škorec.	»Škorec, to ni nič,« je odločil Lomast.»Če mi	A
njegovo rojstno hišo pa,« je dejal Škorec. »	Škorec,	to ni nič,« je odločil Lomast.»Če mi kaj takšnega	A
je dejal Janko. »Toda tobak pa res prodaja	Škorec,	« se je potegnil Rjavkar za soseda.»Majhno opalto	A
je res.« »Vi me hočete izriniti,« je udaril	Škorec	ob mizo; »toda jaz se ne dam.Kdo je stričnik	A
še cesarski orel. »Zakaj pa ne?« je dejal	Škorec.	»Saj je bil moj stric tudi cesarski človek.	A
Pravega soglasja ni bilo ta večer.	Škorec	in Rjavkar sta bila prepričana, da Mlačani hočejo	A
Rjavkar, se midva ne dava,« je modroval srditi	Škorec	domov grede.»Ali je bil Urban Škorec Mlačan	A
srditi Škorec domov grede. »Ali je bil Urban	Škorec	Mlačan?O, radi bi ga imeli, radi!«	A
to misliš, Rjavkar? Naš!« je ustavil soseda	Škorec.	»Vaš vendar tudi ni bil.	A
stran 33 . / »Škorčev iz Hrastja,« je poudaril	Škorec.	Nekako soparno je postalo med obema Hraščanoma	A
ponižanje. Poprej sta stala na isti stopnji,	Škorec	celo toliko niže, kolikor je bila Rjavkarjeva	A
je bila Rjavkarjeva hiša višja; zdaj se je pa	Škorec	povzdignil čez soseda brez svojih zaslug.To	A
‒ »	Škorec	se bo pa tudi moško nosil.«‒ »Lahko, kdor ima	A
To bomo vse naredili.«	Škorec	se je pa doma z ženo temeljito posvetoval.	A
znosiš nad nasprotnikom, ohladi najhujšo jezo.	Škorec,	ki ni bil našel od tistega časa, ko je bil Šimnov	A
leta, in na tihem želel, da bi nizko padel.	Škorec	pa je vedel, da bodo vsi drugi niže popadali	A
naproti dan slovesnosti. . / . / stran 40 . /	Škorec	ga je imel v pratiki dobro zaznamovanega, in	A
»Kaj pa hočeš vzidati, Filip?« je vprašal	Škorec	z izzivalno mirnostjo. »Nikar se ne delaj neumnega	A
komaj pa sta bila prebrala pisanje, je rekel	Škorec,	da mu tabla ni všeč, da se taka ne bo vzidala	A
Pa tja pod pod zapelji!« je dejal zmagoviti	Škorec.	Filip je robantil s fantom proti Mlaki, Škorec	A
Škorec. Filip je robantil s fantom proti Mlaki,	Škorec	in Lenka sta se pa smejala doma in si mela roke	A
je dejala Lenka. ‒ »Kar vidim jih,« je dejal	Škorec.	»Mlakar je ves rdeč od jeze in Rjavkar ves zelen	A
izredno sejo. »Že plešejo,« se je razveselil	Škorec	in segel po suknji. V radosti je pozabil, kar	A
»Oslarija bi bila to,« je odločil Lomast. »	Škorec	misli, da je že sam svoj stric in da nas bo	A
drugi res molčali; zakaj prepričan je bil, da bi	Škorec,	če bi zvedel za ta sklep, takoj tekel na odbor	A
glasen smeh. »Z menoj je potegnil,« je dejal	Škorec,	»seveda, Hraščan.Zdaj pripoveduje, kako sva	A
zagovori; drugi naj govore, on naj posluša.	Škorec	je romal na Mlako, pil pri Lomastu, pil pri	A
je celo nahrulil, zakaj ni prišel k seji, in	Škorec	je moral lagati, da ni utegnil. »Nesramni, brezobzir	A
Nesramni, brezobzirni ljudje!« se je hudoval	Škorec,	ko se je vračal prazen domov in slutil, kako	A
kamen že vzidan! »Vrag je vzidan,« je zrojil	Škorec	ob takih vprašanjih, ki so se mu zdela same	A
poslali kamnoseka, da izkleše še tistih par črk.«	Škorec	je ogledoval ploščo od vseh strani, in zdela	A
počakal, preden nastopim ta križev pot,« je dejal	Škorec	žalosten.»Mudi se zelo; zakaj drugi teden bo	A
prideš na pol pota naproti.« Vse to je uvideval	Škorec,	a kaj pomagajo umski razlogi, če se ustavljajo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani