nova beseda iz Slovenije

škorec (147)


oknu v zid in obesi nanj kletko s škorcem.      Škorec      veselo zaščebeče in dobi kocko sladkorja v dar  A
oglasil. Zdaj se je Martin spomnil, kako je njegov      škorec      žalostno umrl na poti.Poginil je v Tržiču, ječar  A
»Kdo?« »Pipi, moj      škorec.     « Potem je stopil k ženici in ko ji je  A
se je rodil pod Škorčevo streho v Hrastju?« »     Škorec      za Škorcem.« »Ali veš ti, kdo je bil Urban Škorec  A
za Škorcem.« »Ali veš ti, kdo je bil Urban      Škorec?     « »Ne, in me tudi ne zanima.«   A
domače se ne brigamo, po tujem hlepimo. Urban      Škorec      je bil slovenski pisatelj.« »Kaj vraga!  A
In ti veš, kaj je spisal?« »     Škorec      je slovenil.« »Po ovinkih, skozi nemščino.  A
navzgor svoje konkurente. Ali je res Urban      Škorec      vreden, da si nalagaš zanj toliko sitnosti?  A
toda ne mudi se nikamor. Če je čakal slavni      Škorec      petnajst let na svojo ploščo, bo počakal vendar  A
prihaja ravno naproti,« je dejal Janko. »Gospodar      Škorec      je.Kakor nalašč.«   A
prav potrebujem ga za pašo.« »Nič ne bo, oče      Škorec,     « je dejal Janko.»Za fanta je boljše, da pride  A
vašo streho?« »Prehudo vprašanje,« je dejal      Škorec.     »Škorcev žvrgoli pod mojo streho vse polno, in  A
tukaj rodil velik mož.« »Prav tako,« je dejal      Škorec.     »Kdo bo pa plačal?«   A
Moja hiša pa ni vojaška zastava,« je ugovarjal      Škorec,      »in ni bila še v nobenem boju.Streha bi se mi  A
stisnil Škorcu roko. Prijatelja sta odšla;      Škorec      pa je obstal zamišljen in se nehote obrnil proti  A
Kdo bi si bil torej mislil! In stric Urban      Škorec,      kdo je slutil, da tiči taka slavnost v njem  A
kakšnega slavnega moža ima, se ji niti ne sanja.«      Škorec      je obesil koso na vejo, se zravnal pokonci,  A
Prav se jim godi.«      Škorec      je premišljeval, kaj bi zdaj počel.Da ne pojde  A
on pride v družbo kot veljak, ne kot navaden      Škorec;      toda ali bi ne bilo prijetnejše, če bi šel že  A
bi se osramočen potem kesal. Spominjal se je      Škorec      tudi, da je že slišal o cesarjih in kraljih  A
prosilo odpuščanja. Toliko prefrigan se je zdel      Škorec      sam sebi tudi.»Torej nocoj,« si je dejal, zadel  A
babe klepetale, dokler bo svet stal,« je dejal      Škorec,      stopil v hišo, vtaknil dve kroni denarja v žep  A
opravkih k Lomastu hoditi, se ni bilo več bati.      Škorec      je bil sam s seboj na jasnem, in zdelo se mu  A
veliko mizo so sedeli trije moški, ki se jih      Škorec      ta večer sicer ni nadejal, a tudi ne ustrašil  A
prepričan, da se pomakne kmalu više. »He,      Škorec,      ravno prav, da si prišel,« je res zavpil župan  A
»O mojem stricu. Prav,« je dejal      Škorec,      prisedel počasi in moško, položil komolce na  A
domači hiši in nam vsem.« »O, vsem,« je prikimal      Škorec,      »dasi ga prej niste pripoznavali. Seveda domač  A
človek ni doma nikoli imeniten.« »O, Urban      Škorec      ni bil norec,« je dejal Janko. »Dobro ste to  A
pisem ali drugih svetinj po rajnem stricu.      Škorec      je obetal, da bo pobrskal po vseh kotih; če  A
suh človek.« »Suh in kosmat,« je pritrdil      Škorec.      »In kosmat.  A
kdo čez mojega strica zabavljal,« se je jezil      Škorec,      in skrajni čas je bil, da je posegel vmes Ivan  A
ko Hrastje in Lomastova hiša višja od vaše,      Škorec,      in vendar se je rodil Urban Škorec v Hrastju  A
od vaše, Škorec, in vendar se je rodil Urban      Škorec      v Hrastju pri vas.« »Tako je, gospod učitelj  A
pri vas.« »Tako je, gospod učitelj,« je dejal      Škorec.     »Zakaj to ne gre, da bi si Mlačani prisvajali  A
njimi najbolj bahat, da boš vedel.« »Tiho bodi,      Škorec,      pa pij!« je miril Lomast.»Prepirali se ne bomo  A
« »Ali vas ne bo preveč z Mlake?« je menil      Škorec.      »Kako preveč?  A
pozvedeti bo treba, katerega dne je bil rojen Urban      Škorec.     « »Okoli binkošti, to vem jaz,« je dejal Škorec  A
Škorec.« »Okoli binkošti, to vem jaz,« je dejal      Škorec.      »Potem izdamo poziv in prošnje za prispevke  A
domovine. »Kdo bo pa zdaj plačal?« je vprašal      Škorec,      ko je vstal in položil eno krono na mizo. »Nič  A
položil eno krono na mizo. »Nič se ne boj,      Škorec,     « je dejal Lomast.»To bomo vse uredili.  A
»Umazan pa res ni moj stric,« je modroval      Škorec,      ko je stopal s težkimi koraki proti domu; »za  A
ptičev. »Ali veste, kdo sem jaz?« jih je nahrulil      Škorec.      »Kdo pa je?« se je oglasil eden iz teme.   A
»Pusti ga!« je dejal drugi glas. »     Škorec      je; barko vozi, doma ga pa žena čaka s palico  A
čaka s palico.« »Ali veste, kdo je bil Urban      Škorec?     « je hrulil ponosni stričnik naprej. »Pijanec  A
daljave. »Vidite, da nič ne veste!« je nadaljeval      Škorec      zadovoljen svojo pot.Žene se ni nič bal; saj  A
delavnikih popivaš?« »Ha, ha, ha,« se je zakrohotal      Škorec.      »Oh ti moj Bog, pijan je kakor muha,« se je  A
se je hudovala Lenka. . / . / stran 24 . /      Škorec      se je spet zasmejal in sedel na klop.»Lenka  A
koliko si zapravil!« »Ha, ha, ha,« se je smejal      Škorec      in vrgel na mizo dve kroni, ki jih je bil vzel  A
toliko je pil.« »Poslušaj me, Lenka,« je miril      Škorec.     »Ali veš, kdo je bil Urban Škorec, moj stric  A
je miril Škorec. »Ali veš, kdo je bil Urban      Škorec,      moj stric Urban?Saj vem, da ne veš.«   A
po obeh kronah. »Ne bom večerjal,« je dejal      Škorec.      »In kaj naj bi bil pisal ta stric, če je bil  A
bralo, da je bil tukaj rojen imeniten mož Urban      Škorec.     In vsi ljudje bodo hodili gledat našo hišo in  A
ostalo. »O tem bova govorila pozneje,« je dejal      Škorec;      »zdaj se veseliva svojega ali pravzaprav mojega  A
požreti. »To reč prepusti meni, Lenka!« je dejal      Škorec.     »Kakor sem jo dobro vodil do zdaj, tako jo bom  A
k župniku, da pozve, kdaj se je rodil slavni      Škorec,      da povabi gospoda na sodelovanje in mimogrede  A
si je župnik mel roke. Zvečer je pripeljal      Škorec      še soseda Rjavkarja k Lomastu, in prišel je  A
tekmec. . / . / stran 28 . / »Slavni Urban      Škorec      je poklical spet vina na mizo,« je dejal Lomast  A
malo jesti in malo piti. Nasprotno pa je menil      Škorec,      da veže strica dolžnost, da plača predvsem zanj  A
je dodal Janko. »To bomo videli,« je dejal      Škorec.     »Pisanje je lepo, tega ne bom tajil; lahko bi  A
»Tudi meni bi se lahko pošiljal,« je omenil      Škorec.      »Kam pa!  A
bil pa le v Hrastju doma,« se je zagovarjal      Škorec,      »in ne na Mlaki, čeprav imate pošto in župnijo  A
»Saj bi jaz tudi lahko točil,« je pripomnil      Škorec,      »ker sem stričnik.« »Ampak patenta nimaš, Škorec  A
»ker sem stričnik.« »Ampak patenta nimaš,      Škorec,      patenta,« je dejal Mlakar. »To ni na dnevnem  A
jim je treba povedati, da naj nosijo k meni.      Škorec,      tvojo hišo bodo hodili gledat.Kadar pride kdo  A
ali dvakrat k meni! Parkrat jih slavni Urban      Škorec      lahko napoji, ker mu bodo peli; jaz jih moram  A
rodil tega in tega dne slovenski pisatelj Urban      Škorec.     Dokler slovenski rod hodi po zemlji tod, bode  A
stran 31 . / »Tole bi jaz prosil,« je menil      Škorec,      »da bi se na tabli še pristavilo, da prodaja  A
Urbanom ne, z njegovo rojstno hišo pa,« je dejal      Škorec.      »Škorec, to ni nič,« je odločil Lomast.»Če mi  A
njegovo rojstno hišo pa,« je dejal Škorec. »     Škorec,      to ni nič,« je odločil Lomast.»Če mi kaj takšnega  A
je dejal Janko. »Toda tobak pa res prodaja      Škorec,     « se je potegnil Rjavkar za soseda.»Majhno opalto  A
je res.« »Vi me hočete izriniti,« je udaril      Škorec      ob mizo; »toda jaz se ne dam.Kdo je stričnik  A
še cesarski orel. »Zakaj pa ne?« je dejal      Škorec.     »Saj je bil moj stric tudi cesarski človek.  A
Pravega soglasja ni bilo ta večer.      Škorec      in Rjavkar sta bila prepričana, da Mlačani hočejo  A
Rjavkar, se midva ne dava,« je modroval srditi      Škorec      domov grede.»Ali je bil Urban Škorec Mlačan  A
srditi Škorec domov grede. »Ali je bil Urban      Škorec      Mlačan?O, radi bi ga imeli, radi!«   A
to misliš, Rjavkar? Naš!« je ustavil soseda      Škorec.      »Vaš vendar tudi ni bil.  A
stran 33 . / »Škorčev iz Hrastja,« je poudaril      Škorec.      Nekako soparno je postalo med obema Hraščanoma  A
ponižanje. Poprej sta stala na isti stopnji,      Škorec      celo toliko niže, kolikor je bila Rjavkarjeva  A
je bila Rjavkarjeva hiša višja; zdaj se je pa      Škorec      povzdignil čez soseda brez svojih zaslug.To  A
‒ »     Škorec      se bo pa tudi moško nosil.«‒ »Lahko, kdor ima  A
To bomo vse naredili.«      Škorec      se je pa doma z ženo temeljito posvetoval.   A
znosiš nad nasprotnikom, ohladi najhujšo jezo.      Škorec,      ki ni bil našel od tistega časa, ko je bil Šimnov  A
leta, in na tihem želel, da bi nizko padel.      Škorec      pa je vedel, da bodo vsi drugi niže popadali  A
naproti dan slovesnosti. . / . / stran 40 . /      Škorec      ga je imel v pratiki dobro zaznamovanega, in  A
»Kaj pa hočeš vzidati, Filip?« je vprašal      Škorec      z izzivalno mirnostjo. »Nikar se ne delaj neumnega  A
komaj pa sta bila prebrala pisanje, je rekel      Škorec,      da mu tabla ni všeč, da se taka ne bo vzidala  A
Pa tja pod pod zapelji!« je dejal zmagoviti      Škorec.      Filip je robantil s fantom proti Mlaki, Škorec  A
Škorec. Filip je robantil s fantom proti Mlaki,      Škorec      in Lenka sta se pa smejala doma in si mela roke  A
je dejala Lenka. ‒ »Kar vidim jih,« je dejal      Škorec.      »Mlakar je ves rdeč od jeze in Rjavkar ves zelen  A
izredno sejo. »Že plešejo,« se je razveselil      Škorec      in segel po suknji. V radosti je pozabil, kar  A
»Oslarija bi bila to,« je odločil Lomast. »     Škorec      misli, da je že sam svoj stric in da nas bo  A
drugi res molčali; zakaj prepričan je bil, da bi      Škorec,      če bi zvedel za ta sklep, takoj tekel na odbor  A
glasen smeh. »Z menoj je potegnil,« je dejal      Škorec,      »seveda, Hraščan.Zdaj pripoveduje, kako sva  A
zagovori; drugi naj govore, on naj posluša.      Škorec      je romal na Mlako, pil pri Lomastu, pil pri  A
je celo nahrulil, zakaj ni prišel k seji, in      Škorec      je moral lagati, da ni utegnil. »Nesramni, brezobzir  A
Nesramni, brezobzirni ljudje!« se je hudoval      Škorec,      ko se je vračal prazen domov in slutil, kako  A
kamen že vzidan! »Vrag je vzidan,« je zrojil      Škorec      ob takih vprašanjih, ki so se mu zdela same  A
poslali kamnoseka, da izkleše še tistih par črk.«      Škorec      je ogledoval ploščo od vseh strani, in zdela  A
počakal, preden nastopim ta križev pot,« je dejal      Škorec      žalosten.»Mudi se zelo; zakaj drugi teden bo  A
prideš na pol pota naproti.« Vse to je uvideval      Škorec,      a kaj pomagajo umski razlogi, če se ustavljajo  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA