Da bi mu ona potem še branila po raznih opravkih k Lomastu hoditi, se ni bilo več bati. Škorec je bil sam s seboj na jasnem, in zdelo se mu je, da se ga drži precej stričevega duha; tako premišljeno je ravnal. V Lomastovo vežo je stopil na videz mirno in hladno in se ni nič jezil, da ni zbudil nobene pozornosti; saj ni mogel nihče slutiti, kdo je prišel.