zaman (8.183)

Kovače sem s silo gnal, da bi ga zakovali, a vse	zaman,	nobeden si ni upal.Bošnjaki na straži so bili	A
Sodniki zro v Veroniko kakor na svetnico.	Zaman	so vsi dokazi in vse priče, zaman modrost velikega	A
svetnico. Zaman so vsi dokazi in vse priče,	zaman	modrost velikega tožnika.Vse zlomi in zdrobi	A
srečo, uničil si jo sebi. HERMAN Nesrečnica,	zaman	se povišuješ.Kaj more jagnje v čredi, ako ga	A
dela. KLOMBNER: (odrine čašo) Ne pravijo	zaman	o tebi, da si svojeglav človek.Nezaupanje seješ	A
IGNAC: Ne. KLEMENT: Potem je bilo vse	zaman.	Potem si vse izgubil.	A
/ stran 68 . / Samo Magdeburg oblegajo, a	zaman	...Videl sem flagelante sredi zime, prav tako	A
kaplja hudega, pa četudi pade na kamen, ne pade	zaman.	FRANC: Tako misliš?	A
sem, in lahko mi verjamete, da bi ne prosil	zaman.	Ampak umaknem se gospodu Kotniku.	A
ampak žal bi mi bilo, če bi bila moja žrtev	zaman,	če bi se mi ne posrečilo skleniti dvoje src	A
Oprostite, gospod Lešnik, da vas tukaj nadlegujem! A	zaman	sem vas čakal na vašem domu. LEŠNIK Prosim	A
/ . / stran 47 . / Moja žrtev ne sme biti	zaman.	Upravičeno hvaležen bi mi moral biti gospod Stopar	A
Emilija, ljuba moja, kako se imaš? Včeraj sem te	zaman	čakala. EMILIJA Oh, pustiva prazne besede	A
dolžnost; nadejam se pa, da vas nisem svaril	zaman.	V kratkem pridem spet.	A
Zakaj nisem ostala Fazanka? MARTIN: Vse	zaman	...Bilo je že prepozno, Tereza ...	A
onkraj zvezd! ... Vzemi svetilko in jo upihni;	zaman	je svetila ... Dioniz vzame svetilko z okna in	A
Pojdiva! BENVOLIO Dá, saj bi bilo	zaman,	iskati ga, ki je najrajši sam.Odideta.	A
potre tujec, a tudi tvoje svetkovanje uniči.	Zaman	sem te služil do sivih las, zastonj te prosil	A
‒ Nazaj, nazaj ‒	zaman!	Predolga pot, stopinj preurna hoja zanesla ga	A
mojih vse moči, sam sebi sem postal sovražen.	Zaman	vprašujem se pobit, kdo trosil je, name srdit	A
grobom matere umrle nocoj bi jaz pokleknil rad.	Zaman	vse gorko hrepenenje! Med tujimi grobovi spem	A
mirnem ali tožnem ‒ kaj? Očesa mokre bi utrinke	zaman	na grob usipal jaz, in glas ubrane žalostinke	A
vrsto dni, da mreno strgate z oči nam slepo.	Zaman!	‒ A v tem lepota gre nam v slast, ko vi znad	A
Vse nič!	Zaman	si uma meč nabrušam. Kaj videl bi, da se zapah	A
vrsti in pošev vojake speče sen poljublja.	Zaman	glavar oči zatiska pred svitom luninega bliska	A
se mesto trdno nam ustavlja. Vse tovore smo	zaman	prestregli, vse dotoke vodne zagradili, naskočili	A
38 . / Pred Bogom Ti, ki ne stvarjaš nič	zaman,	ki si življenje vame dahnil, na zemljo me v	A
in besede zapeljive usta njih šepečejo. A	zaman,	podoba ena plava pred menoj, in drugim ni odprto	A
Pa sveti Florjan bo kmalu zvonil, zvonil bo	zaman,	ah, zaman bo gasil: Fuj, fuj, cicifuj... Še rajši	A
zvonil bo zaman, . /\ .. stran 57 . \/ ah,	zaman	bo gasil: Fuj, fuj, cicifuj... Še rajši Pač	A
šumeče. In smele željé do Angéle mojé hitite	zaman	hrepeneče... Noč trudna molči, nezamudna beži	A
edenkrat rečem: Devica, ne pojdi, ne pojdi odtod!	Zaman,	to je tvoja kaprica, ti greš, no, pak srečo	A
ne vzdiši!... Pomagaj!...« Ah, in vendar vse -	zaman!	Oj, Amor, Amor, glavica pretkana, zanetil ogenj	A
zdaj v cerkev grem, zdaj v ulice, zdaj v log.	Zaman!	...Na nebu se prikaže lep komet, izgine spet, a	A
senco jaz hladnó. . /\ .. stran 143 . \/ V	Zaman,	zaman!...In vendar pozabiti ne morem te, dolenjska	A
hladnó. . /\ .. stran 143 . \/ V Zaman,	zaman!	...In vendar pozabiti ne morem te, dolenjska roža	A
hvala! . /\ .. stran 144 . \/ - Nisem pel	zaman...	Spomini I To bil je čas prerójene nature	A
kak tih samostan, in prejkone boste prosili	zaman.	no, vendar mogoče...Marica!	A
slavil priliznjeno tatu tatinskega. Prava reč,	zaman	poskušali ste četi karniolski karantanski mu	A
blage rose splaknjena - vsak beg je zdaj	zaman.	MOJ TOLMUN Pridi naravnost k meni in	A
stran 47 . / a ne mine dan, da ne grem	zaman	vprašat val morja, kje ste zdaj doma	A
niso mi željé zdravíla vročim bolečinam	zaman	iskalo je srcé. Ne, ne zamàn ...	A
tega poslednjega dne ‒ Ko zreš v ogledalo in	zaman	iščeš bodalo, da bi ga izdrl ‒ A zdaj je prepozno	A
‒ Pridi, pridi, Alma, pridi ... Ah,	zaman	‒ Od zidovja le odmeva blodne duše nočni jek	A
čakal zjutraj, zvečer, zmeraj, zmeraj čakal je	zaman.	On je, ah, brez domovine.	A
ko samemu že zdim se življenja sit, odveč ‒	zaman	po sreči svojih let, zaman po miru koprneč,	A
življenja sit, odveč ‒ zaman po sreči svojih let,	zaman	po miru koprneč, ko skoro že premaga me usoda	A
čakal zjutraj, zvečer, zmeraj, zmeraj čakal je	zaman.	On je, ah, brez domovine.	A
Pridi, pridi, Alma, pridi... Ah,	zaman	‒ Od zidovja le odmeva blodne duše nočni jek	A
Zakaj?	Zaman	zares v srce prišla ljubezen ni brez konca in	A
ko samemu že zdim se življenja sit, odveč ‒	zaman	po sreči svojih let, zaman po miru koprneč,	A
življenja sit, odveč ‒ zaman po sreči svojih let,	zaman	po miru koprneč, ko skoro že premaga me usode	A
A jesen ne posluša, ne želi daljave duša mu	zaman,	harmonije duš brezimne, Bogu poje večne himne	A
Zakaj?	Zaman	zares v srce prišla ljubezen ni brez konca in	A
svoje zopet so zapele, on pa čaka dan na dan ‒	zaman	... Ob morju ...	A
dobu črni vran bo krakal, ah, krakal on ne bo	zaman.	Pismo (1915) Rumeno listje pada z vej ...	A
krivic nešteto v nji kraljuje. Hlapcev rod	zaman	pravice pričakuje. Ko objestni bogatin ga bije	A
sklonjene me in hitimo... Po sreči, življenju	zaman	hrepenimo: številke smo - drugi pa z nami množijo	A
sklonjene me in hitimo... Po sreči, življenju	zaman	hrepenimo: številke smo - drugi pa z nami množijo	A
je, v srcu zaspi... . /\ .. stran 82 . \/ Vse	zaman!	Kapljica sem na drevesu: ni mi mar, če v sončnem	A
žarek sem v temini rada zemljo bi ogrela: Vse	zaman!	Več je luči v meni, bolj je svet teman!	A
zasveti. Kot srebrna kača proti rožam sika in	zaman	se ji dehteče cvetje umika. Neizprosna smrt	A
Stvarnik, ki ga tebi, meni je življenje dal! In	zaman	ne bom živela, če samo zato cvetem, da vzradujem	A
valčkov se tvojih; nisi, moj virček, izviral	zaman!	Srečna bom, ako ob pesmih se mojih enkrat razjasni	A
strah a sredi med obema pamet, ki ve, da išče	zaman.	A okrog pameti pasja lobanja, do smrti zvesta	A
glasom tihim svet prevpili, v času mrli. Vse je	zaman,	čas in večnost nimata obraza. Ob črni ptici	A
Popotniki nevidni, konji izbrani. Ni bilo	zaman.	Trava ni več zelena, ognjena se dviga iz pasti	A
zvija, črna je njena koža. Mar je bila pot	zaman?	Na podplatih se prah nabira.	A
jamo, v njej vidim kačo izgnano. Trudim se	zaman,	zvezda ugaša ‒ trpi. Ukazal je vladar neba ubiti	A
iz dna zavesti. Iz dna zavesti, da je vse	zaman.	Verižniki plešejo kankan.	A
Absolutizem prihaja.	Zaman	pričakujemo jasnih dni. Kdo bi zidal?	A
poljubijo ‒ najlepših obrazov ‒ in ti iščem	zaman	sorodne besede. Kaj je žalost?	A
so vojaki umirali, konji umirali; jokali smo;	zaman.	Zdaj so te oči brez solza, besede kot mrtvi	A
vesoljstvo se potopiti, začutiti eno se z Njim, a	zaman!	V množici sem, ki se giblje, upira, bolan sem	A
‒ Ta človek	zaman	bo iskal besedo, zaman prirodo. Krvavel bo kakor	A
‒ Ta človek zaman bo iskal besedo,	zaman	prirodo. Krvavel bo kakor slepi vran.	A
polnoč, od večera v dan se zibljem ubit in čakam	zaman	... Med mladimi rožami ležim od jutra v polnoč	A
ležati, kriči ‒ saj ne morem kričati, vse bi bilo	zaman.	Proti človeku Kolesje motorja se lomi.	A
predpotopnih ljudi in bodo strmele njegove oči, toda	zaman,	zaman, zaman se bo trudil, da bi spoznal ocean	A
ljudi in bodo strmele njegove oči, toda zaman,	zaman,	zaman se bo trudil, da bi spoznal ocean. Ta	A
bodo strmele njegove oči, toda zaman, zaman,	zaman	se bo trudil, da bi spoznal ocean. Ta ocean	A
noč gredó, strašnó pojó in bijejo, kličejo ga	zaman.	Tih je nad mrtvimi ocean.	A
stran 132 . / Vse, o vse Vse, o, vse je bilo	zaman,	zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan in veter	A
ona odnesla je mir srca. Vse, o, vse je bilo	zaman,	zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan, ves svet	A
noč ji na srce. Vso noč so govorili in trkali	zaman;	kako pa, da ji danes obraz je ves solzan. Ko	A
med spomini, nasmehov tvojih in besed. Zato	zaman	ga v sebi iščeš, da zame gledal bi v svet, globoko	A
ki zdaj zre vame, kot trot na neizpiti cvet,	zaman	ozira se na čaše, kjer včasih bil je zate med	A
je, da potlej lepše bo, naj bo. Če je bilo	zaman,	kar je že mimo šlo, naj gre še ta dan, a z jutrom	A
razjoče se angel moj ob moji zadnji jami.	Zaman	bo angel cepetal s petami, zaman razvnet prekinjal	A
zadnji jami. Zaman bo angel cepetal s petami,	zaman	razvnet prekinjal ta obisk. Še prami so kopitasti	A
grem še tvojo srajco prat, čez leta gledal bom	zaman	navzad. Čez leta gledal bom zaman navzad, nebeški	A
. / . / stran 127 . / Čez leta gledal bom	zaman	navzad, nebeški krovci in gradbinci že odstranjujejo	A
Kesanja ni.	Zaman	objokovanje. Dogodek je samo nadaljevanje po	A
metulj, letaš čez dan, iščeš in iščeš me, a	zaman;	ker, jaz sem kresnica, s črnim prtom pokrita	A
odtujevanje od doma in domače miselnosti in se	zaman	trudil, da prepreči grozečo nesrečo - popolno	A
učenju!« Dolgo so se razgovarjali možaki, a ne	zaman,	zakaj zmagala je pamet nad službenimi predpisi	A
uvidevali sproti, da je vse njih prizadevanje	zaman	in zastonj. Jaz sem vendar vztrajal do konca	A
Majhna okajena svetilka je brlela na mizi.	Zaman	sem iskal postelje v izbi in hotel skozi priprta	A
pomagati po predpisih svoje umetnosti. Bilo je vse	zaman,	nič več se ni zganilo v telesu nesrečne žene	A
upravi. Vse prizadevanje za prijatelja je bilo	zaman,	drugi dan je izdahnil, ne da bi se še zavedel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani