zaman (301-400)

pozabil, samo da se odpočije za daljno pot.	Zaman.	Iz dragega konjeniškega plašča je dihal vonj	A
starešina, nisem velmož, sem pa vojak, ki ni	zaman	šel krast v Bizanc. Nisem se vrnil praznih rok	A
poslanci miru: Iztok, Velegost in Bojan. »	Zaman	hodimo to pot,« opomni Velegost. »Moja nada	A
omrznil nedotaknjen na mizici, pred vrati je	zaman	pritiskala Melita uho na zavese, kdaj se zdrami	A
borci, utrjeni, pokorni, žilavi, ki niso zlepa	zaman	sprožili tetive, ne mahali z mečem v prazen	A
iskal rdečega plašča in iskal znane čepke.	Zaman.	Njegov arabec, upehan, ranjen, s krvjo polit	A
med mrtvimi in iskal Tunjuševega lica. Toda	zaman	ga je iskal ‒ izdajalca, zaman je klical Rado	A
unjuševega lica. Toda zaman ga je iskal ‒ izdajalca,	zaman	je klical Rado po izvoljenki. Tunjuša in Ljubinice	A
»Ker ga ni? O,	zaman	moja pot izza Črnega morja, da vidim obraz orla	A
o, Tunjuš je eden, edin! Atila, nisi ljubil	zaman	Ernaka in moj davni ded, veliki čarodej in prvi	A
Oba oteta, oba srečna!« »Na Peruna, ni bilo	zaman	naše trpljenje!Pripoveduj!«	A
Praznih rok se morajo vrniti.	Zaman	so tratili čas, zaman bedeli ponoči.Tunjuš jezdi	A
rok se morajo vrniti. Zaman so tratili čas,	zaman	bedeli ponoči.Tunjuš jezdi kdo ve kod in se	A
pismo od Azbada iz Bizanca. Magister equitum je	zaman	potoval v Drenopelj, da bi sprejel Ireno in	A
in jo odvedel v Bizanc. V carski palači jo je	zaman	čakala Teodora. Ne despojna in ne Azbad nista	A
In Epafrodit! Mehercle!* porečeš. Nisem	zaman	trošil zate zlatih bizantincev.Kako ti bo zagorelo	A
škarjami, zapičil strupen pogled v Milana in si	zaman	prizadeval, da bi s svojim medenim nasmehom	A
pregovarja, prepričuje in roti, pa bo vendarle vse	zaman.	Ne bo jih prepričala, prepozni so, ne bodo jim	A
uganila, tako da jih je zdaj našla. ‚Vse je	zaman,	vse je zastonj,‘ je spet obupano pomislila in	A
Mora ostati mirna. Ni še vse	zaman.	Ni še izgubljen.	A
Zdaj je pa vse končano,‘ je pomislila, ko je	zaman	čakala na Ivanov odgovor. ‚Zdaj je vse v njegovih	A
že ves čas stiskala srce slutnja, da je vse	zaman.	Že takrat, ko se je odpravila na to obupno pot	A
ljudje venomer, redko uspešno, največkrat pa	zaman,	koprneč stezamo roke; nekateri pravijo, da je	A
tolkla sem po sebi in topotala z nogami, a	zaman,	kajti za pregnanimi so pridirjale vedno nove	A
pošastno, glušeče sozvočje. Z zavestjo sem se	zaman	poskušal upreti vsemu temu. Ko sem priletel	A
Vendar je bil drugačen.	Zaman	je v njem tipala za nežnostjo, ki jo je v svojih	A
jo je gledal in se smehljal. Veronika se je	zaman	spraševala, kaj pomeni ta njegov zagonetni nasmeh	A
Veronika. »Kako je pa, kadar ga ure in ure	zaman	čakaš na dogovorjenem kraju in si mu potem pripravljena	A
učinkovito, in na njihovem obrazu ali v kretnjah bi	zaman	iskali sledove živčnosti.Dobro vedo, kaj hočejo	A
vso naslednjo noč, potem še mesece in leta, a	zaman.	Vedno znova stezam roko in iščem njegovo dlan	A
Ja, imenitna žena je Lina. Niso mu je	zaman	od nekdaj zavidali vsi prijatelji in znanci	A
kot šipa gladkem nebu ozirale za oblačkom, a	zaman.	Med gomazečo množico, v kateri so prevladov	A
dolgo z grozo pričakovala, je bilo pred durmi.	Zaman	so bila vsa njena prizadevanja, da bi moža spet	A
prizadevanja, da bi moža spet priklenila na dom,	zaman	vse njeno delo, da bi rešila vsaj nekaj, zaman	A
zaman vse njeno delo, da bi rešila vsaj nekaj,	zaman	tudi njeni očitki, ki so Gradnika še bolj razjezili	A
propadanju in vas ni znala prepričati drugače kakor z	zaman	prelitimi solzami ...Ali veste, da je bila in	A
prebrskali kot za kotom, klicali na vse strani -	zaman	ves trud.O dekletu ni bilo ne duha ne sluha	A
krikom so se zgrnili okrog Lovreka, ki se je	zaman	upiral dvajsetkratni premoči.Miklausinov vajenec	A
sebe, krileč za rešilnim obrežnim grmovjem.	Zaman!	Že ga je pograbila močna vodna struja in ga počasi	A
v prikrito jezo najstarejšega sinu že dolgo	zaman	čaka na pravega stanovalca, sedanjega gospodarja	A
kosila z muko krotil svojo lakoto - je čakal	zaman.	Glede hrane je bil namreč nekoliko razvajen.	A
stopil po pripravljene lampijone. Dolgo jih je	zaman	iskal po vseh kotih, dokler se ni spomnil, da	A
vabeči Vrhunc, znani Miklausinov podrepnik, se je	zaman	trudil, da bi del zlate in srebrne reke usmeril	A
prepričevanjem samega sebe, da so njegove misli smešne in	zaman	vsi visokoleteči upi.To stanje se je med trgovanjem	A
se še niso razbohotila. Pozneje je ves trud	zaman	...« O, Urbančič!	A
izstopijo oči iz jamic, v blaznem strahu se	zaman	trga iz nasprotnikovih rok in tuli s posinjelim	A
klecajo kolena, in samo ena misel ga navdaja:	zaman	je prijateljeva pot ... »No, tiste srbske	A
Umolknil sem šele, ko sem mesece in mesece	zaman	pričakoval odgovor ...« Stanko je razburjeno	A
»V negotovost? Ko sem	zaman	čakal na njen odgovor ...?« Iz Lovrekovega	A
ga nekoliko vzdrami, poskusi se dvigniti.	Zaman,	zaman ...Tako!	A
nekoliko vzdrami, poskusi se dvigniti. Zaman,	zaman	...Tako!	A
Višek človeškega bivanja doživlja... Ni	zaman	trpel, mučil se, hrepenel: zdaj je stoterno	A
obhodil hišo in gospodarska poslopja. Ko je le	zaman	čakal na odziv, je nevoljno stresel glavo, ki	A
Zazdelo se mu je, da so bile vse prestane muke	zaman,	ker ne prihaja domov kot reševalec, kakor si	A
predaval tistega večera nekov človek, ki je skrival	zaman	svoj debeli trebušček pod haljo.Tudi njegov	A
materjo in otrokom in vse solzne so mi bile oči. ”	Zaman	si se bil napravil na pot, popotnik nemirni	A
prijatelj gospod Mravljinček? Pozvedoval sem, toda	zaman.	Kakor da sta izginila na kakšen nenavaden način	A
bile najbrž razblinile, zmeglile, in iskal je	zaman.	Čuden človek je bil ta dostojanstvenik.	A
skromne moči. Brand sem se, toda branil sem se	zaman	in zato vas prosim: ne dajte, da bi se izlila	A
tvoje srce bolj nego kdaj in zahrepenelo bo	zaman:	trd in neusmiljen bo njen obraz, ne bodo ti	A
se bojim ... Ampak jaz mislim, Hanca, da čakate	zaman.	Glejte, kje je že sonce, in pisal je, da pride	A
bremenom, da bi postal naposled za ped pred ciljem?	Zaman	bi se sklanjal, iztezal roko, niti z mezincem	A
pozabiti več! Vsaki dan sem šel mimo klopi a	zaman	- ni je več.Celih deset dnij sem okoli hodil	A
pripravim tisto lepo jutro!“ In ko bodo tako	zaman	klicali in iskali, bodo stali na pragu vsi prestrašeni	A
varuh. Vse to čutim šele sedaj, ko jih kličem	zaman	v trenotkih žalosti in solzá ...Ali vendar: -	A
Peter, resnično je ni na svetu in iščeš jo	zaman,	zaman iščeš prijetnega toplega doma, ki ti ga	A
resnično je ni na svetu in iščeš jo zaman,	zaman	iščeš prijetnega toplega doma, ki ti ga Bog	A
oficirjev in se mi ponudi za ta junaški posel, ali	zaman,	nikogar ni, ki bi si ubijal glavo z ofenzivo	A
nazaj, a stotnik Turn jim žuga bled z obrežja.	Zaman,	druga salva zagrmi, prapor vitezov omahne nazaj	A
Klekovič jih roti, poziva v bojni red, toda	zaman,	Herbartova vojska nima več pehote.Glej, tudi	A
general ... Njegovo glavo iščejo po vsem bojišču,	zaman.	Njegov goli trup dvignejo, ko najdejo še Višnjegorske	A
neveste in njene podrhtevajoče osinele ustnice.	Zaman	se je Anica lovila za nekaj trdega, zaman je	A
Zaman se je Anica lovila za nekaj trdega,	zaman	je iskala sebi naproti dobrih in resnih oči	A
Marijanica z desnim ušesom umela vse, na levo pa je	zaman	udarjal še najprepričevalnejši glas.In ker se	A
Le malo presamostojen se je zdel Katri, in	zaman	je skušala prodreti za skrivnost njegovih veseloresnih	A
Peči. Če je tu ni za te, Juri, potem je vse	zaman,	najina sreča in življenje, potem mi je žal,	A
strah pred nečim negotovim jo je navdajal.	Zaman	se je trudila, otresti se vznemirjajoče jo slutnje	A
otresti se vznemirjajoče jo slutnje. Toda	zaman.	Pri maši ji ni dalo miru, in zopet in zopet	A
Dvesto!« jekne Katra. Mesar se je izkričal in	zaman.	Ona je nepremagljiva.	A
Ne hlini sebi in Juriju. Saj je vse	zaman!	« V Anici je prikipela bolest do vrha	A
nekaj časa Hanci silno nagromadila. Ljudje pa so	zaman	čakali.Hance ni bilo od nikoder.	A
Srce, srce!« misli napol, napol šepeta Anica in	zaman	išče odgovora, ali je to njeno srce, ali je	A
kvišku in izbila tašči skodelico iz rok. Ali	zaman.	Brezmejno trudna je, niti s prstom ne more geniti	A
Pa to je, to! Ta strah, da je vse	zaman,	da bom čakala zastonj.«In žena je planila kvišku	A
obraz. »Molila sem, postila sem se, ali bilo je	zaman.	Nikoli, nikoli ni hotelo priti pozabljenje.	A
popolnoma, kako silno se je bil postaral oče, in	zaman	je iskal vzroka.Peljal ga je v hlev, razkazal	A
noči ni upihovala. Ko je tako sedela, se je	zaman	trudila, da bi odpodila nadležne misli.Po sili	A
gledajoči ženi hrbet in odšel. »Saj je vse	zaman!	« je mislil. »To z zdravniki ni drugega, ko sleparija	A
vendarle zaspala in je spala v pozno jutro.	Zaman	je hodila lutka salutirat, Marjanica je spala	A
sem skušal še nekajkrat rešiti, a je bilo vse	zaman.	»Obtožen je veleizdaje!« sem zvedel	A
vstran. Sam menim, da nisem živel na zemlji	zaman.	Svoje pastirsko delo sem opravljal kar se da	A
hišo. Ali Danijel se ni upijanil, zatorej so	zaman	prežali. »Alo, Danijel,« - pri tej prilik	A
sem obupaval, kako sem se boril sam s sabo!	Zaman!	Izročen sem bil vsem peklenskim mukam!	A
Saj nismo ničesar storili!«	Zaman!	Ko je zabingljal zvonec, ki je naznanjal pričetek	A
28 Jaz prosim zanje. . / . / stran 269 . /	Zaman!	Laže bi se omehčal kamen!	A
sem jo, preklinjal sem jo, prosil sem jo, vse	zaman.	Joka in vzdihuje.	A
Cene je kakor kup žalosti tičal pri mizi in	zaman	so se mu ponujale krvave, mesene in jetrne klobase	A
Torej, kaj je to, knez Metternich?’	Zaman	sem ugibal, a veličanstvu se je žaril obraz	A
ne bode, da je šel kam v goro in da ga bode	zaman	pričakovala.Tudi po stropu so se videle razpoke	A
priznali, da bi bila njihova prezgodnja vdaja	zaman.	Zahvalili so se Žagi in njegovi prepričljivi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani